Katera metoda je boljša: točkovna, matrična ali sredinsko poudarjena?

Kako vaš aparat meri svetlobo
Fotografski svetlomeri se delijo v dve skupini, glede na svetlobo, ki jo merijo: svetlobo, ki pada na objekt (sceno, prizor) ali odbito svetlobo od objekta. Vsi vgrajeni svetlomeri merijo – bolje rečeno, ocenijo – odbito svetlobo. Zunanji svetlomeri merijo svetlobo, ki pade na objekt in so bistveno bolj natančni, ker jih ne more motiti odbita svetloba; npr. sneg, ki povzroči, da svetlomer v aparatu oceni, da je scena mnogo svetlejša, kot je v resnici. To lahko povzroči podosvetljen (pretemen) posnetek; sneg je siv.

Ker običajno uporabljamo vgrajene svetlomere, je potrebno poznati njihovo delovanje. Svetlomeri ocenjujejo osvetlitev scene oz. objekta; vsi predmeti na svetu imajo določeno sposobnost odsevanja in vpijanja svetlobe. Svetlomer poskuša uravnotežiti te različne odboje (sneg, trava, asfalt, voda, drevje …), kar fotografi označujemo kot srednja sivina, to pa je seveda svetlost barve nekje med poudarjeno svetlostjo in senco. Na kratko svetlomer ni dovolj »pameten«, da bi ločil med črno, belo in sivo, tako kot človeško oko.

Metode merjenja svetlobe (Metering modes)
Na srečo imajo DSLR in večina kompaktnih fotoaparatov možnost popravkov pomanjkljivosti vgrajenih svetlomerov oz. merjenja odbite svetlobe: na izbiro imamo običajno tri različne metode merjenja, ki so uporabne v različnih razmerah fotografiranja. Ocenjevalna metoda (matrični, segmentni, večpodročni, vzorčni – odvisno od poimenovanja proizvajalca), sredinsko poudarjena in točkovna.

Ocenjevalna metoda (Matrix metering)
Je najpogostejša in primerna za večino posnetkov, na fotoaparatih je nastavljena kot privzeta. Svetlomer prizor razdeli na področja, vsako posebej analizira in nato nastavi osvetlitev (ekspozicijo= kombinacija zaslonke, časa zaklopa in ISO) na povprečno vrednost za celotno fotografijo. Zadeva se sliši zelo enostavno, vendar posamezni proizvajalci za to uporabljajo zelo zapletene algoritme, ki upoštevajo veliko število področij, oddaljenost aparata od objekta, barvno nasičenost, točko ostrenja in iz velikega števila prednaloženih primerov izbere pravega.

Sredinsko poudarjena metoda (Center weighted)
Ta metoda izmeri vrednosti po celi površini posnetka, večji vpliv na nastavitev pa ima 30 – 50 % površine na sredini, robovi so upoštevani v manjši meri.

tumblr_lqq63qTnzB1qio082o1_r1_1280-e1318003638224

Točkovno ali delno merjenje (Spot or partial metering)
Tu merimo svetlobo na zelo omejenem (običajno srednjem) področju (samo nekaj kotnih stopinj, 3 – 15o, pri profesionalnih aparatih je možno nastaviti kot). Je uporaben za zelo kontrastne scene, ko lahko natančno izberemo izsek, ki bo natančno osvetljen. Tako preprečimo, da bi bil glavni predmet premalo osvetljen ali »prežgan«.

large

Kdaj uporabimo ocenjevalno metodo
Ta metoda je dobra za enakomerno osvetljene motive, predvsem če fotografiramo hitro, ker so ti algoritmi za osvetlitev primerni za večino posnetkov in nimamo časa ukvarjati se z drugimi metodami. Ta metoda je običajno nastavljena na fotoaparatih kot privzeta, ko pritisnemo sprožilec do polovice, se nastavitev osvetlitve »zaklene« in lahko popravimo kompozicijo s premikom fotoaparata, ne da bi spremenili osvetlitev.

Natalie-Piazza-Couture-Session-Studio-Twelve-Sarah-Lane-Studios-441

Kdaj uporabimo sredinsko poudarjeno metodo
Je najprimernejša za portrete, ko je pomembno, da so osebe pravilno osvetljene, ozadje pa ni tako pomembno. S tem pridobimo kontrolo nad ustrezno osvetlitvijo tudi pri drugih zahtevnejših svetlobnih pogojih – visokih kontrastih, posnetkih v močni sončni svetlobi.

Watercolor-Boudoir-Session013

Kdaj uporabimo točkovno metodo
Točkovno  metodo  običajno  uporabljajo  poklicni  fotografi,  ker  je  potrebno  dobro  poznavanje tehnike. Primerna je za motive osvetljene od zadaj, ker prepreči, da bi videli samo silhuete. Koristna je za fotografiranje oddaljenih objektov in za bližinsko fotografijo, posebej še, če objekt ne izpolni posnetka v celoti. Seveda je potrebno paziti, ker običajno izgubimo osvetlitev na preostalem delu posnetka. V veliko pomoč je pri fotografiranju svetlih objektov na temni podlagi ali obratno (npr. bel pes na temnem ozadju,  temno  oblečena  oseba  pred  belo  stavbo  …).

Drug dober primer je luna, ki je zelo svetel objekt na nočnem nebu. Z ocenjevalnim merjenjem bi dobili samo svetel bel krog brez vsakih podrobnosti.

tumblr_mgn53dkeR51qc6yaao1_500

Dvostopenjski sprožilec
Sprožilci imajo »koleno«, lahko pritisnemo do polovice in kot že omenjeno, zaklenemo svetlobne nastavitve (in tudi ostrino) in nato popravimo kompozicijo. Preverite ali to deluje pri vseh metodah merjenja – pri Canonu 600D deluje samo v ocenjevalnem načinu, pri drugih svetlomer pošlje parametre v trenutku zajema fotografije. Pri nekaterih aparatih je na razpolago funkcija AE lock, ki zaklene izmerjeno svetlobno nastavitev, ima pa enako funkcijo kot pritisk na sprožilec do polovice.

Ne pozabite na kompenzacijo osvetlitve
Kompenzacija osvetlitve (EV) pomaga popraviti nivo osvetlitve pri zahtevnih posnetkih, ko svetlomer napačno oceni količino odbite svetlobe. Kompenzacijo osvetlitve pri zelo svetlih motivih moramo popraviti navzgor (+ EV!! za določeno stopnjo – običajno gre po 1/3 ali ½ zaslonke – nenavadno, vendar pravilno, sicer so posnetki pretemni = sneg je siv; včasih je potrebno dvigniti EV za celo zaslonko ali celo več – potrebno je poskusiti in preveriti posnetek na monitorju oz. še bolje na histogramu). Pri posnetkih temnih motivov je seveda treba korigirati osvetlitev navzdol. Sliši se nenavadno, vendar poskusite – deluje.

tumblr_inline_mtc5i1BPpT1rho7tw

Torej, katera metoda je boljša?

Kot običajno je odgovor – odvisno od …
V predhodnih vrsticah je zapisano za katere primere je primerna ali najboljša določena metoda. Odvisno od vaše volje do napredka in časa, ki ga boste posvetili (ali imeli) pri določenem posnetku, boste izbrali določeno metodo. Merjenje svetlobe je včasih zapleten postopek, vendar ga je vredno sčasoma obvladati in tako izboljšati izgled fotografij. Kot druge tehnične podrobnosti je tudi ta povezan s poskušanjem, napakami in izgubljenimi posnetki.

Največkrat boste uporabili ocenjevalno merjenje, posebno še, če ste vezani na hitro reagiranje; otroci ali domači ljubljenčki vas ne bodo čakali, da izberete pravo nastavitev, morda vam bodo ušli najboljši spontani posnetki.

Pri posebej zahtevnih motivih pa le poskusite še katerega od drugih načinov, morda vam na znani lokaciji naslednjič uspe narediti še posebno dober posnetek.

Vaja dela mojstra!