Pisati o Romuniji je kot pripovedovati zgodbo, tako polno slik in občutij, da ji ni nikoli konca. Čeprav z našim popotovanjem le bežno izkusimo njen del, Transilvanijo, je tako polna popotnih slik in vtisov, kolikor jih premore izkusiti in predelati popotnik sam. Dvakrat smo jo obiskali in bojim se, da me bo tretjič že popolnoma vsrkala vase. Čudovita je, zmešana je! Dobesedno zmešana, kot en krasen lonec, v katerega primešaš sedanjosti še kakšni dve stoletji iz preteklosti. Popotnik se kar ne more odločiti v katero leto prejšnjega stoletja ga je ponesel nevidni časovni stroj, ko za prvim vogalom vanj spet treskne sodobnost današnjega časa. Konjska vprega in najnovejša Mečka, to gre z roko v roki po istih ulicah. Zmešana je tudi jezikovno – ne samo to, da te sredi Romunije presenetijo dvojezični napisi krajev – v nemščini; tudi sama romunščina je ena taka krasna zmešnjava jezikov in če jo pozorno razbiraš, jo v velikem delu razumeš že s poznavanjem drugih romanskih in germanskih jezikov. Rada se pohecam in kakršnikoli angleški besedi dodam končnico –ul … tadaaa, pa je že romunščina! Naš petdnevni foto potep po Transilvaniji je moč ločiti na nekaj popolnoma različnih popotnih slik – iz presenetljivega podzemlja rudnika soli se dvignemo v visokogorje dvatisočakov Fagaraša, vmes prečešemo ravnice in hribovja, za nameček pa poplezamo po krasno erodiranem peščenjaku. Iz podeželskih vasic, kjer se je čas ustavil pred 100 ali 150 leti, se prestavimo v presenetljivo sproščen vrvež urbanega središča, ki prav tako krasno diha s svojo preteklostjo, povsod vmes pa se ne moremo načuditi nomadskemu načinu življenja pastirjev ovac, za katere se zdi, da v celi pokrajini nadomeščajo kosilnice. Za piko na i seveda ne manjka pridih grofa Drakule, s katerim se Romunija prav dobro prodaja vedoželjnim turistom. Še dobro, da smo fotografi nekoliko samosvoji in se potepamo povsod, tudi izven ustaljenih turističnih poti! Se zgodi, da niti ne srečamo azijskih turistov, ki so nas na naših potepih presenetili že marsikje, tudi sredi največje “vukojebine” na poteh po jugu. Pa še dobro, ker če se ves nostalgično evforičen znajdeš v živo sredi življenja, ki spominja na kakšne odlomke iz Kusturicinih filmov, se ne spodobi, da se v kadru pojavijo oni, ki trumoma uletijo, pofotkajo selfije, in glasno odbrzijo na naslednjo destinacijo. Saj pravim, Romunija je zmešana! Krasno zmešana!
Posnela in zapisala AndreJa Ravnak na foto potepu z Digitalno kamero septembra 2019, na delu s canon EOS6D + večinoma Sigma 60-600mm.