fotogalerija in vtisi sopotnikov: potep po Provansi 2022

Z Digitalno Kamero se vsako leto v času najlepšega razcveta sivke odpravimo na fotopotep v Provanso. V pet doživetih dni strnemo bistvo te raznolike, slikovite pokrajine: nenavadno geologijo, polja cvetoče sivke, prijetna mala mesteca, utrip parka Camargue in srečanje z iskrivimi kamarškimi konji. Skozi dolgoletne izkušnje smo program potovanja izpilili tako, da je v celoti prilagojen fotografom in veseli nas, da dobivamo izjemno pozitivne vtise sopotnikov. Vsako leto nastanejo številne čudovite fotografije in marsikatera si prisluži tudi kakšno fotografsko nagrado na razpisih. Z lansko fotografijo kamarških konjev je recimo Matjaž Šimic postal nacionalni zmagovalec prestižnega natečaja Sony World photography Awards. Tudi tokrat smo imeli odlično fotografsko klimo, vreme je dobro sodelovalo in vzdušje v skupini je bilo ravno prav ustvarjalno. Z veseljem sestavljamo nabor fotografij naših sopotnikov in vam ga ponujamo v ogled – vabljeni k brskanju in seveda vabljeni, da se nam naslednje leto tudi vi pridružite na provansalskem fotopotepu. Kar nekaj fotografij z našega fotopotepa boste našli tudi v reviji Digitalna Kamera št. 113, s sabo smo namreč imeli tudi testni Huawei P50 Pocket in Fuji X-H2S.

 

O PROGRAMU

Pet dni mine kot blisk, popotne slike se menjavajo ena za drugo, popotovanje je zares intenzivno in dnevi dolgi. Začnemo ga že na predvečer, tako da v Provanso prispemo v zgodnjih jutranjih urah in prve sončne žarke prestrežemo visoko v gorah. Z razgledi na tritisočake, ki jim prvi zlati žarki sramežljivo razkrivajo jutranje meglice, se počasi spuščamo skozi svet nenavadnih geoloških oblik in zanimivih imen (ste že slišali za »Ostrižene gospodnične«?). Če je vzdušje pravo, se osvežimo v največjem evropskem umetnem jezeru, ki popolnoma očara s svojo turkizno modrino in nenavadnimi obalami. Številni čudoviti razgledi nas spremljajo na poti do platoja Valensole, ki postane naš dom za dva dni.

Planota s čudovitimi nasadi sivke se s svojimi 600m nadmorske višine dviga nad okoliško pokrajino. Obiščemo jo, ko je sivka v najlepšem razcvetu in najbolj aromatična, tik preden se začne čas žetve. Vsakič znova nas očarajo neskončna polja v vrste nanizanih šopov. Ta nepozabna krajinska veduta je neusahljiv vir motivov: sredi polja smo že v zgodnjem jutru, čakajoč prvi sončni žarek, in dan zaključimo šele, ko polja oplazi tudi zadnji večerni žarek. Te zlate in modre urice so klasika pokrajinske fotografije, vse tisto vmes pa zapolnimo še s kakšnim simpatičnim fotomodelom in podrobnim raziskovanjem pokrajine. Če se nam zahoče, se sredi dneva za sprostitev ohladimo še v ustju soteske Verdon.

Proti jugu se pomikamo skozi niz izjemnih lokacij in malih mestec, ki ima prav vsako svoj čar in tisto pristno »dušo«, ki jo zlahka začuti vsak popotnik. Fotografom ne ponujajo le prijetnega vzdušja, temveč tudi številne detajle, ulične prizore, zanimivo arhitekturo, igro kontrastov, spoznavanje domačinov itd. Zlahka bi se še dalj časa izgubljali po uličicah in vsrkavali vzdušja, se predajali kulinariki in po francosko posedali v kavarnicah … če bi popotovanju dodali še kakšen dan, dva ali tri!

Naš cilj na jugu je močvirnata pokrajina, naravni park, ki se razteza med dvema rokavoma reke Rone in Sredozemskim morjem. V tej največji evropski delti so številne slane lagune, soline, jezera, močvirja in peščene plaže. Zanimivo, koliko različnih motivov prinaša ta močvirska krajina! Biosferni rezervat je pod zaščito UNESCO in je stalni ali začasni dom več kot 400 vrstam ptic. Najzamenitejši so gotovo plamenci, ki si jih gremo pobliže ogledati tudi v ornitološki park, sicer pa je pokrajina dom številnim vrstam mrčesa, ter prepoznavna po črnem govedu in belih kamarških konjih. Srečanje s konji je vrhunec našega fotopotepa; prizori, ko v nežnem galopu skozi morsko peno elegantno prečijo morsko plitvino, nam vedno ostanejo v spominu kot izjemno doživetje. V »ciganski« prestolnici si damo duška s kulinariko in tako na mimogrede se sprehodimo še po strehi in slemenu njihove katedrale.

Pot nazaj je dolga, spet čaka dobrih 1000 km vožnje. Presekamo jo z izjemno dišečim postankom v znameniti francoski parfumeriji. Domov poleg čudovitih fotografij in nepozabnih popotnih vtisov prinesemo še vonj po Provansi. In ko smo doma, šele pravzaprav uspemo počasi zložiti celotno sliko in zaokrožiti svoje misli. Takole so svoje misli zapisali naši sopotniki:

 

ODZIVI SOPOTNIKOV

»Program čudovit, organizacija super. Ekipa profi in predvsem sproščeno ter obilo dobre volje, kar je nenazadnje kar najbolj pomembno. Če bi bilo še kakšen dan dlje, se ne bi nič pritoževala. Kot smo že rekli, zadnji dan zvečer bi blo super zaključit skupaj, to pa je tudi edini predlog za izboljšavo 🙂 Hvala.«

Sandra K.

 

»Bilo je čudovito fotografsko druženje in ustvarjanje resnično kvalitetnih fotografij. Še enkrat hvala Igorju in njegovi prijazni ekipi.« 

Jasmin S.

 

»Sem zelo vesela in zadovoljna, da sem lahko bila del vaše skupine in da sem  lahko z vami ustvarjala to, kar me najbolj razveseljuje, to je fotografiranje. To mi je v teh mojih letih res največje zadovoljstvo. Foto izlet v Provansi je zame nepozaben dogodek. Doživela sem čudovite trenutke in tudi fotografije. Sprehodi po čudovitih izbranih lokacijah so bili nekaj posebnega. Konji, te mogočne živali, tako svobodni, pa čeprav le za kratek čas, so bili neverjetno doživetje. Stoječ sredi morja se zaveš, kako srečen si lahko, da ujamemo trenutek magičnosti le z enim klikom na gumb. In občutek neke vrste strahospoštovanja do teh bitij, ki se ti hitro približujejo. Ne smeš dihati, ne smeš se premikati, strah te je … Pa vendar klikaš, z upanjem, da ustvariš ta nepozaben trenutek, ujameš čustva… Čarobna sivkina polja, v katerih se tvoje misli potopijo v buhteč vonj te očarljive rastline. Sprehod po vasicah, kjer sem začutila utrip življenja skozi ozke uličice, majhne trgovinice in ljudje, ki sem jih srečala. In vsi so bili tako prijazni in odprti, pripravljeni da v tistem trenutku postanejo del moje zgodbe, ki sem jo ustvarjala s svojo kamero. Vse to, Andreja in Igor, brez vajine zelo dobre organizacije, dobre volje in prijaznosti ne bi doživela . Na tem mestu se vama iskreno zahvaljujem, za vse lepo kar sem oz. kar smo doživeli. Prosim, da preneseta mojo zahvalo tudi Alekseju za njegovo odlično vožnjo, oba z Andrejo sta odlična voznika. Se že veselim vaših naslednjih fotografskih izletov, ki se jih bom, če bom le lahko, z največjim veseljem tudi udeležila.«

Renata H.

 

»Čestitke za še eno odlično izvedbo fotopotepa. Svetloba in barve Provanse so me prevzele, kar naprej brskam po posnetkih. In hvala sopotnikom (še posebej zadnji vrsti v kombiju) za prijetno druženje in podporo. Vsem želim lepo poletje!«

Jasna B.

 

»Foto izlet v Provanso je bila zanimiva in vsekakor pozitivna izkušnja. Novi kraji, prijetna družba in lepa narava. Hvala za organizacijo, družbo in nasvete ter seveda Tamari, ki je bila supermodel :). Do naslednjič, lep pozdrav in srečno!«

Vesna D.

 

»Najlepša hvala za čudovite trenutke in nepozabna doživetja. Odlična družba in res izkoriščen vsak trenutek tega foto potepa. Se zagotovo še vidimo. Toplo priporočam vsem, ki želijo izkusiti lepote Provanse pod vodstvom mojstrov fotografije in izjemnih oseb. Hvala Igor in Andreja!«

Miloš H.

 

»Na potovanju je bilo super in super družba. Kot vedno je čisto prehitro minilo.«

Robert T.

 

»Hvala še enkrat za super izlet! Zame so bile vse lokacije nove, tako da sem užival v možnostih za fotografiranje kot tudi v družbi ostalih popotnikov in popotnic. Kot sem že ob slovesu rekel, se bom z veseljem še kdaj udeležil česa podobnega.«

Damjan M.

 

In za piko na i še en malo daljši, iskriv in doživet sopotniški zapis:

 

Odhod iz Celja. Nekateri poznani obrazi iz Toskane. Woohoo, spet bo luštno, ker na zadnjem izletu z DK je bilo več kot fenomenalno… zato tudi odločitev za ponovno druženje, tokrat v Provansi. Pot je bila nenormalno dolga, vendar na sovozniškem sedežu zraven Igorja mi ni bilo niti malo dolgčas. Tekli so vsemogoči pogovori, od fotografije do zasebnega življenja.

Znajdemo se na enem prelazu, kjer me zebe kot premraženega cucka. Takrat si mislim WTF … s sabo imam samo japonke in kratke hlače. Noben ni omenjal snega in temperature okrog 5°! Še isti dan prispemo do jezera s fenomenalnimi razgledi in se v njem tudi osvežimo.

Nisem ziher če je bilo isti dan ali drug … akcija »sivka«. Rana ura zlata ura, vstanemo zgodaj in se odpravimo na polje sivke čakat sončni vzhod. Ob odhodu na teren seveda preverim, če imam baterijo dovolj napolnjeno, še kakšno dodatno v torbici… kakšen zoom lens, široki kot.. Igranje z nastavitvami… Ali naj delam long exposure, ali delam raje bracketing (HDR) za doma združit fotke… Tisoč vprašanj samemu sebi. Najdemo še polje sončnice.. woohoo ni ga boljšega. Sončnica in sivka v enem. Boom!

Tako je blo vsak dan, zgodaj vstajali, da smo lovili prve žarke in potem zadnje ob sončnih zahodih. Po pravici povedano, to je bilo že pravo mučenje, ampak za dobro fotko se splača! V glavnem, iz pogovora s šoferjem (Igor) izvem, da je bil včasih v specialni enoti v vojski, ni čudno da nas je gnal iz dneva v dan… lahko se mu samo zahvalim, ker utrujenost je danes že pozabljena. Fotke so pa ostale. Vmes smo si tudi ogledali rudnik okre. Samostan. Dve, tri fotke…  in potem…

Konji. Največje pričakovanje. Seveda med drugim zato, da testiram nov 70-200 objektiv. Take fotke so že videne na spletu in vedno me je zanimalo, kako za vraga nastanejo. No, pa je uspelo! Spet pohvale Igorju in AndreJi za organizacijo, ki je potekala brezhibno (recimo … na konje je bilo treba čakat!). Poraja se vprašanje – kam se postavit? Na obalo ali v vodo. Ali me bodo konji videli, ali me zbili v morje z več tisoč evrov vredno opremo. Ampak spet v isti sekundi pozabiš na to, postaviš se v vodo in čakaš na perfect shot. Spet ukvarjanje z nastavitvami. Časa ni. Ali naj dam animal tracking, ali raje dam točkovno ostrenje… itd. Joj, konji so že v vodi, zdajle bodo štartali. Poizkusov nimam veliko. Zanašaš se na predhodno znanje, nastaviš aparat in boom! Na hitro preverim na ekranu aprata.. zadetek! … Imamo še 4 hode … ko imaš vsaj eno dobro fotko, se malo sprostiš in nadaljuješ.

Zadnji dan.. pff, spet nov izziv (Sigma 60-600), gremo ciljat ptiče. Flamingi. Spet le videno na internetu in spet se sprašuješ, kako naredit fotko flaminga v letu, v sunsetu. Z lahkoto! Greš z DK v Provanso, vzameš en tele-lens. Greš v »park«, se usedeš na klopco in čakaš da kak ptič prileti mimo. Simple as that!

Ok, seveda moram omeniti še nekaj modelov, ki so polepšali dogajanje v Provansi. Sunny girl Tamara se je odlično izkazala kot fotomodel in na večini fotk imam njo. Prav tako sta se lepo vživela Kevin in Alexej. Najlepša hvala celotni ekipi DK in vsem udeležencem in upam, da se vidimo na naslednjem popotovanju!