La revedere, Romana!

V Romunijo peljete? Saj ste že bili tam, ne?

piše: AndreJa Ravnak

 

Ja, zdaj pa res! Spoznavanje je uspelo in udomačili smo se s Transilvanijo. Preliminarni popotni vtisi so bili zgolj digitalni – načrtovanje poti namreč ni bilo nikoli lažje in bolj detajlno –  in ko so se zvrstili še »analogni« popotni vtisi, se je podatkovna slika popolnoma ujela z načrtovano, pa še pošteno  jo je nadgradila z doživetji. V petih dneh smo potovali skozi mnogo različnih slik in zložili zgodbo o kontrastih, mešanici zgodovine, sedanjosti in celo prihodnosti. S potovanjem pa je tako, da se pravzaprav nikoli zares ne konča. Ko prideš domov, se slike in občutki  v podzavesti šele začno zares zlagati v tvoj življenjski ustroj. Vsako dovolj močno potovanje postane del tebe. Kot da smo iz nevidnih niti, ki jih intenzivno pletejo tudi popotna doživetja, sopotniki in mimobežna srečanja na poteh.

Grofa Drakule sicer nismo srečali, smo se pa prepričali, da ga Romuni znajo zares dobro prodajati. Stokerju se najbrž niti sanjalo ni, kako bo s svojim vampirjem dopolnil gospodarstvo v deželi med Črnim morjem in Panonsko nižino. Vsak grad, vsako ruševino, vsako mestece so s koščkom zgodbe povezali v rdečo nit o legendarnem vladarju, ki je sinonim za Transilvanijo. Vsako vlakno te niti bo zvedavi obiskovalec moral podkrepiti z vsaj simbolično vstopnino, saj se Romuni prav dobro zavedajo moči turizma in pridno obnavljajo in dopolnjujejo svojo kulturno dediščino. Mi smo se na pot podali izven turistične sezone in uživali privilegirani spokoj brez turistične gneče, zato je bil občutek povsem avanturističen.

 

Zahvala gre sopotnikom, da so sooblikovali vzdušje na premieri – s svojo energijo, komentarji, dobro voljo, iskrenostjo, iskrivim temperamentom. Domov se vračamo povezani kot nekakšna razširjena družina in ni nam potrebno ubesediti, da se bomo še srečevali na naših poteh. Na poti nazaj sem sopotnike pocukala za rokav, naj z besedo ali stavkom opišejo našo Transilvansko izkušnjo, in nekako takole je bilo slišati:

Mile: »Jebeno dobro! (op.: upoštevajte srbski melos) Trip v nulo!«

Marjan: »Dežela nasprotij, kjer se vštric vozijo konjske vprege in novi Mercedesi. Super pripravljeno.«

Alja: »Zanimivo in raznoliko.«

Vesna: »Odlična družba, polno smeha, kje vse smo že bili…!? Najbolj zanimiva izkušnja pa pogajanje s policijo in lov na čobane za vsakim ovinkom. Digitalna kamera me bo spravila na kant (op.: Vesna je naša redna sopotnica)!«

Bojan: »Najbolj užival v globinah rudnika soli.«

Vid: »Država velikih nasprotij. Odlično podzemno in nadzemno!«

 

Transilvanijo smo, kot se spodobi, obilno fotografsko zabeležili, doživetje in deželo pa bi lahko strnili v posamične slike

 

 

slika 1 (unu)

ČASOVNI (u)STROJ – SKOK V PRETEKLOST

 

Sibiu v svojem predmestju še vedno dopolnjuje in dograjuje pravi časovni stroj. V lepo urejenem parku Dumbrava se za gozdno zaveso ob rečici in jezeru skriva Romunija, kakršno so poznali v prejšnjih stoletjih. Stavbna dediščina je zbrana z vseh koncev romunskega podeželja in tam ponovno sestavljena v kulturno krajino, ob kateri mi najprej pride na pamet beseda SONARAVNO. Vsaka izmed stavb je grajena iz naravnih materialov, prevladuje les. Detajli, oblike in barve so fascinantni. Vzljubila sem arhitektonski tip domačije, ki je zgrajena okoli notranjega atrija, z velikim vhodnim portalom. Še vedno je tudi večina vasi sestavljena iz takšnih domačij, nanizanih ob cesti.

 

Če prav pomislim, je cela Transilvanija nekakšen skok v preteklost. Zgodovina je sestavni del sedanjosti in najžlahtnejši del turistične ponudbe. Romuni dobro skrbijo za svojo stavbno dediščino, zato ima ponekod obiskovalec zares občutek, da je skočil nazaj v čas.

 

 

Slika 2 (doi)

VAŠKA LEŽERNOST IZ PREJŠNJEGA TISOČLETJA

 

Vas je obrnjena na cesto, a hkrati skrita v svojo intimo. Velike vhodne duri tesno skupaj nanizanih domačij zakrivajo, kaj domačini počno na svojih dvoriščih, hkrati pa ob njih na klopcah in stolih ležerno posedajo domačini, spremljajo dogajanje na cesti in poklepetavajo s sosedi. Kot da se jim je čas ustavil nekje v prejšnjem tisočletju… Konjska vprega z vozom je običajno prevozno sredstvo in ko jo na cesti srečuješ vštric z najmodernejšimi avtomobili, se prizori ne zdijo čisto realni. Pa še nekaj je, kar deželo naredi nekoliko posebno, zamaknjeno v preteklost: neskončni prepleti kablov in žic. Prav neverjetne štrikarije so pravzaprav glavna veduta vsake ulice. Pisane ulice. Vsaka fasada je druge barve in nekako jim kar ne zmanjka idej, kateri odtenek še manjka v vasi. Za nameček pa je v vseh teh barvah, dopolnjenih s številnimi romunskimi zastavami na kandelabrih, vas videti enotna in prijetna. No, tudi če ni barvasta, je pa zvesta svoji dediščini, kot recimo Rimetea v objemu gora.

 

Angleščina te v Transilvaniji pripelje kar daleč, povsod pa se je brez težav možno s starim in mladim sporazumevati v nemščini. Tudi policisti znajo angleško, saj jim je povsem jasno, da morajo turistom na razumljiv način podati svoja pogajalska stališča ob prekrških. Voznikom pridejo predhodne pogajalske izkušnje precej prav. Lokalni tovornjakarji imajo najbrž policijski protektorat, ko drvijo po levi skozi vas, turiste pa je še potrebno naučiti reda in pravil. Ljudje so na splošno prijazni in zgovorni, kakšna tradicionalno ozaljšana gospodična ti razburjeno razloži, da jo bo mož prebunkal, če slučajno najde njeno sliko na Facebooku, brez skrbi pa lahko kakšno rečeš tudi v senci pod drevesom z lastnikoma konjske vprege, ki sta se v lokalni trgovini ustavila za steklenico piva, ki najbrž še zdaleč ni prva tisti dan.

 

 

 

 

Slika 3 (trei)

ŠTIRINOŽNE KOSILNICE IN NJIHOVI »ČOBANI«

 

Ko se vas konča, je na vrsti krajina. Neskončne, s polji obdelane ravnice, terasasto oblikovana gričevja, vzorno očiščeni gozdovi. Preden vse ozeleni, je čas za pomladansko čiščenje. Kar je še ostalo suhljatega in zaraščenega od lani, pokurijo. Dim tukaj, dim tam, pokrajina je polna dimnih signalov in črnih zaplat. Pozabili smo že, da se je nekoč tudi pri nas počelo enako. Je pa nekaj, česar v naših krajih nismo vajeni. Med tem, ko pri nas brnijo in brenčijo tisočere kosilnice, romunsko podeželje spokojno čistijo črede ovac. Videti je, kot da se s košnjo sploh ne ukvarjajo, tudi ob avtocestah pastirji, psi in osli pasejo svoje črede ovac. Volnene gospe se relativno hitro pomikajo po pokrajini in so njen sestavni del, prepoznavni znak. Njihovi »šefi« pa znajo biti sila fotogenični v svojih tradicionalnih opravah.

Ko se končajo pašniki, pa se začno polja. Na naših poteh večkrat najdemo »toskanski« tip krajine, kjer se gričevja in obdelovalna površina zlijejo v eno. Tudi Romunija ima izjemno rodovitno prst in ponekod valovitim zaplatam v stoterih odtenkih rjave in zelene kar ni videti konca.

 

 

 

 

Slika 4 (patru)

SPROŠČEN UTRIP MESTA Z DUŠO

 

Za središče svojega raziskovanja smo izbrali Sibiu. Ni nas razočaral, prav krasno staro mesto je, ki zna negovati svojo dediščino. Staro mestno jedro ima tisto pravo dušo. Ves čas je polno življenja, a vrvež je nekoliko drugačen od tega, ki smo ga vajeni pri nas. Časovna preganjavica, s katero se obremenjujemo pri nas, je v Sibiu komaj zaznavna. Velik glavni trg, ulice, restavracije, povsod ima človek občutek, da Romuni še niso popustili pod pritiskom zahodnjaške nervoze – ali pač nevroze, kakor želite. Posedeti na trgu in opazovati utrip mesta, se sprehoditi po ulicah, občudovati lepo ohranjeno arhitekturo in urejenost, poskusiti kašno tipično kulinarično … no, razvajanje čutov je pač sestavni del raziskovanja. Staro mestno jedro Sigišoare nas je presenetilo s svojo neverjetno umirjenostjo, skoraj ni bilo srečati žive duše, razen kakšnega prodajalca in natakarja, pa buskerja, ki je zaprtem stopnišču na kitaro odbrenkaval – kako zelo prikladno – Stairway to heaven. Temišvar pa nas je po malem spomnil na mešanico Dunaja in Benetk. Dunaja zaradi osrednjega trga in trolejbusov, Benetk zaradi golobov. Kot da so se vsi preselili na vzhod in zdaj tukaj niti tulipani ne morejo mirno rasti, brez da bi jih ptiči pošteno zrešetali.

 

 

 

 

Slika 5 ( cinci )

VISOKOGORSKA ZIMSKA IDILA

 

Radi se pohvalijo, da je Transfagarašan najlepša evropska cesta. Menda so jo tako označili v filmu Top gear, čeprav ni edina te vrste v Evropi. Cesta, zvita kakor črevesje v trebuhu, pripelje na 2000 metrov nad morjem in preči gorovje Fagaraš od severa proti jugu. Zaradi zimskih razmer je cesta za promet odprta samo poleti, zato smo se na vrh povzpeli z gondolo. Ko so iz debele snežne odeje tu in tam le kukali koščki varnostnih ograj in kakšen mostič, nam je bilo jasno, zakaj je cesta neprevozna. Z okoliških vršacev se vsake toliko vsuje snežni plaz, zato so najbrž opustili idejo o pluženju ceste. V dolini krajina že dobiva svojo zelenino, na vrhu Transfagarašana pa je še čisto prava zima. Ooooh in waaauuu je bilo slišati, ko smo se dvigali proti zasneženim vršacom in nekoliko sem bila okarana, da sem zavajala s programom – spisala sem namreč, da je na vrhu ledeniško jezero. Jezera pa nikjer. Šlo je na zimsko spanje pod sneg in postalo drsalnica za razposajence na motornih saneh. Pravljica, ki se nam je odstrla na vrhu, je popoln kontrast z dolino spodaj in upam si trditi, da smo uživali kot mali otroci v snegu, toplem gorskem soncu in razgledu na v belino odete gorske vršace. Za nameček smo se povabili na obisk v ledeni hotel in ledeno cerkev. Bi si upali prespati v eni izmed ledenih sobic?

 

 

 

Slika 6 ( šase )

POTOVANJE V FUTURISTIČNO PODZEMLJE

 

Iz višav nazaj v dolino. Pa še malo bolj dol, še globlje. V neko drugo dimenzijo, prihodnost, nek drug planet, morda vesoljsko ladjo. Globine rudnika soli Turda so poskrbele za največje presenečenje naše avanture. Futuristično oblikovan ambient je pravzaprav nekakšna večnamenska dvorana za športne aktivnosti, druženje in odklop. Bi raje romantično veslanje, bowling ali vožnjo z vrtiljakom? Ne najdem čisto prave besede za to, kar so arhitekti naredili iz opuščenega rudnika. Kapo dol, čestitam za takšno dimenzijo! Nasploh, čestitke Romunom, da znajo izkoristiti svoje podzemlje. Menda tudi drugod iz opustelih rudnikov nastajajo telovadnice, dvorane in namensko uporabni prostori.

 

 

 

Slika 7 ( šapte )

PRAVLJIČNI GRADOVI

 

Transilvanija je zaradi svoje preteklosti polna gradov in utrjenih cerkva. Človek bi imel obilo dela, če bi si jih želel vse ogledati, po drugi strani pa bi potem že izgubili svoj čar. Izbrali smo pač najlepše. Vas Alma Vii s hriba straži simpatično obnovljena utrjena cerkev, ki je bila zaprta ravno na dan našega obiska. Zaprta? Če pokukaš na okno lokalne šole, pride učiteljica (zanimivo, nosi zaščitno masko čez usta, tudi nekateri otroci jo) in ti razloži, da vse otroke od nultega do petega razreda zložijo v en prostor in temu se reče simultanka. Potem pokliče prijateljico v vas in ta ji razloži, da ima ključe od cerkve neka gospa Kristina, katere mož menda dela v roza hiši spodaj v vasi. Poiščeš prvo živo dušo sred vasi in jo povprašaš po možu, ta se pojavi sred glavne ulice, oddrvi po gospo Kristino in čez pol ure že raziskujemo razgiban ambient utrjene cerkvice nad vasjo. Še ena, popolnoma drugačna utrdba v vasi Biertan, za Viscri pa je tokrat zmanjkalo časa in ga gotovo raziščemo jeseni. Vsa ta zanimiva stavbna dediščina je lepo ohranjena, prenovljena, dopolnjena z etnografsko vsebino in se ponaša z zaščito Unesca.

Brez Drakule ne bi bilo Transilvanije in brez gradu v Hunedoari ne bi bilo romantičnega epiloga našega potepa. To je tista razglednica, ki si jo vsakdo predstavlja pod besedo Transilvanija – Korvinov grad v Hunedoari. Neopazno ždi na rahlem pobočju za področjem skoraj opustele industrije, potem pa preseneti s svojo romantično, idilično grajsko podobo. Sprehod po razgibani notranjosti stolpov, dvoran in hodnikov ti nehote navrže misel, koko bi to bilo videti ponoči, in če bi se, morda, ampak res morda, izza vogala pojavil sam grof Drakula…