Nemka Julia Nimke s fotografijo tudi o slovenskih mitoloških krajih

 

JULIA NIMKE O RAZISKOVANJU IZVORA PRIPOVEDOVANJA SKOZI FOTOGRAFIJO

 

Julia živi v Berlinu in dela kot fotografinja s polnim delovnim časom. Odkar je pri 10. letih uporabila svoj prvi digitalni kompaktni fotoaparat, je želela postati fotografinja, a kot mnogi, ki uživajo v procesu fotografiranja, ni bila povsem prepričana, kako naj se tega loti.

Ko je združila čas na univerzi z bolj praktičnim delom v studiu medijske hiše, se je znašla točno tam, kjer je upala, da se bo – potovala je po Evropi v svojem kombiju Sprinter in počasi začela graditi mrežo uredniških in komercialnih naročnikov.

Za svoj projekt »Ljudske pripovedke«, njeno največjo konsistentno serijo doslej, je eno leto dokumentirala mitološke kraje, ki so bili povezani z lokalnimi pripovedkami. Projekt jo je popeljal po vsej Norveški, Islandiji, Združenem kraljestvu, Nemčiji, Avstriji, Sloveniji, Italiji in Španiji. Njeni intimni portreti ljudi in pokrajin so nastali skupaj z domačini, ki so bili pripravljeni z njo deliti svoje zgodbe.

 

 

 

Fotografiranje življenjskega sloga in potovanj vas je popeljalo na številne neverjetne kraje. Kako izbirate nove kotičke za raziskovanje?

Pogosto me privlačijo manj znani kraji. Nikoli si ne želim iti nekam samo zato, ker je priljubljeno. Več fotografij kot predhodno vidim o kraju, bolj bledi moje zanimanje zanj in čarovnija nekako izgine, ker ni elementa presenečenja – in ravno presenetljivi trenutki so tisti, ki jih želim ujeti.

Ko izbiram kraje, ne razmišljam pregloboko vnaprej. Ponavadi me začneta zanimati lokalna kultura ali narava, ko gledam dokumentarce in berem članke in se nato odločim, da bi jih rada obiskala, da bi fotografirala tisto, kar je vzbudilo moje zanimanje. Na primer, za obisk Maroka sem se odločila, ker sem začutila njihovo kulturo in sem si želela videti Saharo.

 

Ali veliko raziskujete vnaprej, ko se odpravljate na novo potovanje? Imate v mislih končni cilj ali ste bolj spontani?  

Ponavadi opazim nekaj, kar bi si želela ujel v trenutku brez vnaprej ustvarjene podobe v mislih. Ko iz osebnega interesa obiščem kraj, ga ponavadi predhodno malce raziščem in si naredim nekaj zaznamkov na zemljevidih, tako da imam širšo idejo o kraju, ki ga želim obiskati.

Pri projektu »Ljudske pripovedke« pa je bila res mešanica raziskav vnaprej in nekaj na terenu. Moj dober prijatelj mi je nekaj tednov pred potovanjem podaril knjigo o islandskih ljudskih pravljicah, ki sem jo uporabila za izhodišče.

 

Kako bi opisali svoj stil?

Rekla bi, da je za moj stil nujno, da se v meni vzbudijo čustva, iz katerih najdem način za zajem vzdušja samega kraja. Nekako čutim, da je treba nekaj posneti, ko se me to čustveno dotakne – zato v resnici nisem oseba, ki bi dolgo časa iskala popolno kompozicijo.

Mislim, da se moj stil spreminja skozi čas. Ko sem naredila projekt »Ljudske pripovedke«, je to bilo zame zelo pomembno leto, saj sem se lahko resnično osredotočila na svoje delo in našla (ter nato na novo opredelila) svoj stil.

Mislim, da je svetloba verjetno najpomembnejši dejavnik, ki zame ustvari čustvo. Rekla bi, da je zajemanje naravne svetlobe tisto, kar definira moj stil.

 

Kakšen je vaš proces zajemanja svetlobe, ki ustvarja čustveno razpoloženje v vaših fotografijah?

Vsekakor me privlačita jutranja in pozno popoldanska svetloba, ko je kot sonca bolj nizek. Večina mojih fotografij vključuje naravno svetlobo, zato je sonce običajno moj glavni vir svetlobe. Rada imam dolge sence, saj v resnici dodajajo kontrast v pokrajino. Popolna svetloba zame je ta neverjetna dramatična svetloba z nizkim kotom, ki ustvarja veliko več globine pri zajemu pokrajin.

 

Fotografiranje na prostem je prevladujoče v vašem delu, mislite, da je to povezano z vašim življenjem v velikem mestu?

Večino otroštva sem preživela na vrtu hiše starih staršev brez televizije ali interneta in mislim, da sem zato še vedno raje zunaj, ne da bi bila obdana s stalnimi tokovi informacij in hrupom. Mislim, da je to del razloga, da rada obiskujem oddaljena območja sveta.

Hkrati pa rada živim v Berlinu. Tukaj sem se odločila živeti zaradi živahne kulture in umetniške scene, ki bi jo popolnoma pogrešala, če bi se preselila. Veseli me, da lahko uravnovešam mesto in naravo.

 

 

 

 

Preseliva se k vašemu projektu »Ljudske pripovedke«. Kaj vas je pritegnilo k tej temi? So te zgodbe, s katerimi ste odraščali?

Mislim, da me je k ljudskim pripovedkam pritegnila želja, da bi bila priča temu, kako ljudje vidijo in čutijo o zgodbah.  Že od vsega začetka me je zares zanimala ideja o izvoru pripovedovanja zgodb, kajti beseda zgodba je bila skupna vsem, s katerimi  sem govorila.

Res me je fasciniralo, kako nekoč ljudje niso nujno vedeli, zakaj bi gora, na primer, gledala v določeno smer, ali imeli razumevanje in razlago za naravne pojave. Všeč mi je bilo, kako ljudje svoje ideje prenašajo drug na drugega. To je bil tudi način zabave, ko so si ljudje ob tistih dolgih zimskih večerih namesto televizije in interneta pripovedovali zgodbe. Pomembno mi je bilo izpostaviti in ujeti ta izvor pripovedovanja zgodb.

 

Zajeli ste široko paleto ljudskih pripovedk. Ali se vas je katera posebej dotaknila?

Ena mojih najljubših je od takrat, ko sem fotografirala severni sij na severu Norveške (https://www.julianimke.com/northnorway). Spoznala sem laponsko žensko, ki je imela kmetijo jelenov in mi je povedala zgodbo o tem, kako njeni ljudje gledajo na severni sij. Večina Laponcev na to gleda kot na glasove in duše svojih prednikov. Zares pa me je fasciniralo njeno pripovedovanje o očetu in dedku, ki sta odhajala na polje z jeleni v času, ko je bil svet še tako spokojen, da se je dalo slišati zvok severnega sija. To me je popolnoma presunilo in v meni vzbudilo močno nostalgijo po trenutkih, ki v resnici ne obstajajo več.

 

Za nekoga, ki si je vedno želel postati fotograf, kaj mislite, da je odločilni dejavnik za uspeh?

Da postanete uspešen fotograf je potrebna doslednost pri tem, da preproto greste ven in ustvarjate. Za mojo umetniško rast je bilo potrebno redno fotografirati. To je kot trening mišice in prav to počnete s svojim očesom v iskanju svetlobe, kompozicije in zanimivih zornih kotov. Na poslovni strani pa je zelo pomembno biti prijazen do ljudi, se povezati s podobno mislečimi umetniki in iskati širjenje znanja preko delavnic, tako na spletu, kot v živo.

 

 

 

LEGENDA O ZLATOROGU

Julio je ob obisku Slovenije radovednost popeljala v Julijske Alpe, od koder izhaja pripovedka o Zlatorogu, kozorogu z zlatimi rogovi, ki je nekoč varoval zaklade skrite pod gorami.  Zgodba o Zlatorogu  je tragična zgodba, polna smrti, pohlepa in maščevanja. Legendo o Zlatorogu ji je pripovedovala Elizabeta Skumavc, ki dela kot ambasadorka Julijskih Alp in ponosno govori o teh gorah. Najbolj severozahoden del Slovenije še posebej spomladi in jeseni pokaže vso svojo lepoto – ko ljudi več ni ali pa še ni in se vam zdi, da so te gore samo vaše.

 

»Triglavske gore so bile nekoč Zlatorogovo kraljestvo, prokrito s travniki, polnimi cvetja. Tam so bivale bele žene, ki jih je ščitil velik bel kozel z zlatimi rogovi – Zlatorog. Njegovi rogovi so bili ključ do skritih zakladov pod planino Bogatin. Če bi ga kdo ranil, bi skrivnostna triglavska roža planika vznikla iz njegove krvi in ga ozdravila. Vse to je vedel mladi lovec iz doline Trente. Ker so ga užalile boleče besede njegovega ljubljenega dekleta, ki je bilo očarano z zlatimi darili bogatega beneškega trgovca, se je odločil najti Zlatorogov zaklad. Lovec je ustrelil Zlatoroga, ranjena žival pa je pojedla čudodelne triglavske rože in si v hipu opomogla. Zlatorog je v svojem besu potisnil lovca čez skale. Preden je Zlatorog odšel, je s svojim zlatimi rogovi opustošil travnike in jih spremenil v skalnato razvalino. Vile z belo kožo so zapustile naše gore, a sledi Zlatorogovih rogov so še vedno vidne, triglavska roža še vedno raste na triglavskih pobočjih, Zlatorogov zaklad pa je še vedno skrit v gorah pod Triglavom.«