SILVO SALČNIK-SAX: »Besede, besede, besede … Odkar fotografiram mi gredo besede malo težje z jezika. Že v osnovi sem bolj redkobeseden, pravijo, čeprav sem kot mladenič zelo rad pisal. In pravijo, da kar dobro. Danes smo vsi fotografi. Najbrž ni med nami nikogar, ki v žepu ne nosi mobilnega telefona, s katerim beleži takšne in drugačne dogodke. Kar je dobro in slabo hkrati. Dobro za nas in slabo za fotografijo kot takšno. V preteklosti je bila fotografija rezervirana za ozek krog ljudi, ki so fotografirali različne dogodke. In fotografije so bile cenjene, prav tako fotografi, ki so bili mojstri svoje obrti. Z digitalizacijo se je vse obrnilo na glavo. Fotografija je dostopna vsem, kvaliteta le-te pa je padla na nivo beleženja vsakodnevnih trenutkov. Pogosto se pozablja na njene osnovne prvine, kompozicijo, dobro osvetlitev, ‘timing’, naše življenje je preplavljeno s trenutki, zamrznjenimi v času. A fotografija niso le tehnikalije. Fotografija brez čustev je zame mrtva. In naši mobilni telefoni so polni teh trenutkov, polni čustev. Pozitivnih, negativnih, vsakršnih. In čustva so zame bistvena prvina dobre fotografije. In poroke? Ja, seveda, tudi poroke so polne čustev. Pogosto se mi zgodi, da se mi ob obredu, kjer si bodoča mož in žena obljubita večno ljubezen, v kotičkih oči zalesketajo solze. Solze sreče in veselja. In vedno znova sem iz srca hvaležen vsem parom, ki mi dovolijo, da sem za trenutek deležen njihove sreče. In na koncu, včasih tudi po 17 ali več urah, ko lahko končno odložim vso opremo, komaj čakam, da preverim, kaj vse je prinesel nov dan, kaj vse je bilo zabeleženo na spominske kartice. In ob vsem tem vznemirjenju srčno upam, da sem uspel ujeti tudi bistvo poroke – srečo, ljubezen, spoštovanje, upanje.«