SIMON TRČEK
“Nekoč, nekje je tudi mene srečala foto kamera. Bil je kar primeren trenutek, saj smo se s prijatelji odpravljali na Mont Blanc. Sicer je »pela avtomatika«, a spomini so se zapisali. Kako so ti lepi in pomembni, sem spoznal ob urejanju in digitaliziranju družinskih fotografij vse tam od leta 1890 naprej. Tresoče roke in zgodbe pokojnih staršev so me s fotografijami popeljale v neki drugi čas in prostor.
Kasneje sem vsebini želel dodati še nekaj forme in tečaj gorske fotografije v Bavščici je bil prava izbira. Spoznavanje osnov in načina razmišljanja fotografov so bila moja osnovna šola. K fotografiji rad pristopam s psihološkega vidika. Zanimajo me ljudje in njihova skrajna čustvena stanja. Najraje fotografiram »modele«, ki se ne gnetejo na rdečih preprogah. Njihov nastop je bolj iskren, naraven, včasih tudi surovo realističen. Iščem čimbolj intenzivne odnose, pa najsibo do njihovega dela, konkurentov, prijateljev, občinstva … Včasih v mislih nastane zgodba in potem poiščem prostor in čas, kjer jo zapišem. Ali pa obratno, najdem primeren prostor in ga čez čas napolnim z zgodbo. Fotografije si kasneje ogledam z distance, morda iščem nekakšno samorefleksijo. Včasih se ujamem v filmu svojih sanj, želja in poti, kjer mojo vlogo igrajo drugi.”