SAMIR PAJIĆ
“S fotografijo sem se bolj resno začel ukvarjati leta 2009, ko sem kupil prvi zrcalnorefleksni aparat Nikon D40x. Na boljšo kamero sem prešel predvsem zato, da bi bile družinske fotografije lepše in bolj kvalitetne. Ker sem sprva fotografiral v avtomatskem načinu, rezultati niso bili tisto, kar sem pričakoval od nje. Zavedal sem se, da brez dodatnega znanja ne bo napredka, zato sem se podal v raziskovanje delovanja fotografske opreme. Na srečo je internet ponujal vse odgovore, tako da sem hitro napredoval in se pogumno lotil novih podvigov. Motive sem kot verjetno vsak začetnik iskal v naravi in kmalu ugotovil, da v dnevni svetlobi ne bom dobil želenega rezultata, zato sem preizkušal jutranjo, še preden sonce vzide. Razlika je bila očitna, zato mi zgodnje vstajanje ni delalo težav. Navdušenje je raslo, fotografiral sem že z ročnimi nastavitvami in stojalom. Ker na našem območju ni bilo veliko fotografov, sem se včlanil v FD Jesenice. Lažje je bilo, ko sem lahko opazoval mojstre pri delu. Vsako leto smo organizirali izlete in tako sem se razvijal še na drugih področjih. Leta 2012 mi je društvo omogočilo sodelovanje na predavanju o koncertni fotografiji. Prejel sem prvo akreditacijo, in sicer za fotografiranje velikega dogodka Rock Otočec 2012. Takrat se je zgodil preobrat – vzljubil sem koncertno fotografijo. Spremljal sem datume koncertov in organizatorje prosil za akreditacijo. Užival sem v emocijah glasbenikov. Užival sem tudi zato, ker sem imel kamero pod nadzorom v tako težkih svetlobnih pogojih. Zaradi tempa družinskega življenja je bila koncertna fotografija zame težko obvladljiva, zato sem raziskoval naprej. Naslednja zvrst je bila ulična fotografija, ki je imela nekaj podobnosti s koncertno; opazovanje dogajanja in klik v pravem trenutku. Rad imam fotografije z zgodbo, predvsem pa tiste, kjer zgodba ni prepoznavna na prvi pogled. Preizkušal sem se tudi v konceptualni fotografiji. Veliko sem ustvarjal v zaprtih in zapuščenih objektih, kjer sem se trudil prikazati zgodbo brez prisotnosti človeka v kadru. Naslov fotografije je bil tisti, ki je bralca vodil skozi zgodbo. Večina mojih fotografij je v črno-beli tehniki. Zdi se mi, da je tako bistvo fotografije bolj jasno in izrazito.
Zadnji dve leti sicer nisem aktiven, a še vedno rad spremljam slovenske in tuje spletne galerije in ker sem pred kratkim kupil aparat Nikon Z6, se pripravljam na nov zagon.”