SANDRA KOŠNJEK
»Živi in pusti živeti« je misel, ki me spremlja skozi življenje. Najbolj zaživim takrat, ko sem v naravi, obkrožena z gorami, ko mi mrzel sever obarva nos in me za nohti trga od mraza. Kljub utrujenosti je moj korak odločen, da me pripelje do cilja. Že nekaj let je vedno z menoj, vztrajno se mi obeša okrog vratu in korakoma udarja po levi strani. Fotoaparat. Daje mi motivacijo in energijo, je moj pomočnik pri izražanju sebe in sredstvo za komunikacijo z drugimi.
Prvega ne pozabiš nikoli: Nikon Coolpix. Z njim sem leta 2013 začela pridobivati izkušnje iz fotografskega sveta. V domačem Foto klubu Tržič sem se naučila osnov fotografskega jezika, ki sem ga nadgrajevala z branjem literature, z vztrajnim polnjenjem kartic in z udeležbo na nekaj tečajih.
Fotografiji namenjam dobršen del svojega prostega časa. Običajno so to sobote, ko s prijateljico, prav tako fotografinjo, pohajkujeva po hribih. Če bi izbrala tematiko, ki mi najbolj sprošča »hormon sreče«, je to zagotovo narava v svoji neokrnjeni lepoti. Neskončno obožujem drevesa, ki nam imajo toliko povedati. Zelo me aktivirajo tudi spontani, t. i. »ukradeni« portreti, kjer imaš od prvega pogleda do škljoca praviloma le nekaj sekund časa, zamujen trenutek pa je za vedno izgubljen. Rada eksperimentiram z obdelavo. Že nekaj časa ugotavljam, da me navdihuje rahlo mističen slog, pri čemer fotografiji »vzamem živahnost« in ji dodam »meglico čez obraz«. To večinoma dosežem z Lightroomom. Moje znanje Photoshopa je trenutno omejeno le na uporabo orodja za preplastitev, ki fotografiji da neko novo razsežnost in okvirjanje, ki si ga fotografija absolutno zasluži.
Moji dosežki so skromni; mogoče je to vpliv sorazmernosti časa, ki ga namenjam razstavam in razpisom, ali pa le dober izgovor. Se pa vedno najdem v društvenih razstavah in tematskih projektih.
Danes o dobri fotografiji nekaj že vem, a se hkrati še kako zavedam, da je polje znanja ultra širokokotno z neskončno globinsko ostrino. Z veseljem ga bom orala, dokler bo mogoče.”