»Fotoaparat je bil pri hiši kar pomnim; najprej analogni, kasneje digitalni kompakt z dvema megapiksloma. Ponj se je bilo treba peljati v Avstrijo, saj so bili pri nas redki in dragi – o kvaliteti fotografije, ki je bila ‘na nivoju krompirja’, pa raje ne pišem. Prelomni trenutek se je zgodil šele proti koncu študija, ko sem kupil svoj prvi fotoaparat Nikon D3200, da bi dokumentiral pohajkovanja po gorah in v naravi. Začel sem na avtomatiki, a kot inženirja elektronike me je zanimalo, kaj vse fotoaparat zmore. Hitro sem ugotovil, da oznaka P ne pomeni le ‘profesionalec’ in da se za njo skriva marsikaj zanimivega in uporabnega. Fotografija mi od nekdaj predstavlja izhod iz vsakodnevnega življenja ter stresa. Omogoča mi oz. me prisili, da stopim izven cone udobja ter dosegam cilje, za katere si nisem predstavljal, da bi jih lahko dosegel. Spoznal in preizkusil sem se v več fotografskih zvrsteh ter se veliko naučil o tehnikah zajemanja fotografije. Ker gledam na svet s pozitivne strani, se to odraža tudi v fotografijah, ki so v večini polne različnih barvnih kombinacij.
Vedno me je privlačila narava in njene čudovite kreacije, ki jih želim fotografirati. Na isto lokacijo lahko pridem v razmiku enega dneva, a bo scena povsem drugačna. Vedno je prisotna želja po iskanju novih, še neobiskanih lokacij, potovanjih po svetu in dokumentiranju le teh. Razlog za večino mojih potovanj je pokrajinska fotografija, najde pa se tudi kakšna izjema, kot je bila npr. majska ekspedicija v Južno Afriko. Obiskal sem park Hluhluwe–iMfolozi, kjer sem lahko združil svoj poklic razvijalca elektronike in fotografijo. Že dobro leto namreč v podjetju IRNAS razvijamo sledilne naprave za živali za podjetje SmartParks, ki te sledilnike distribuira po Afriki. Ker se populacija nosorogov v obiskanem parku iz tedna v teden manjša zaradi velike vrednosti njihovih rogov na črnem trgu, je bil namen ekspedicije testiranje in umerjanje GPS-anten za optimalno delovanje in pridobivanje natančnega položaja živali za boljši nadzor in hitro ukrepanje v primeru, da je zaznano neobičajno vedenje nosoroga. Proti organiziranim lovcem na nosoroge se težko borim kot posameznik, a kot del ekipe in organizacij, ki se trudijo za ohranjanje živali in te odprtih rok sprejmejo z vsako idejo ali inovacijo, čutim zadovoljstvo, da lahko uporabim svoje znanje v boju proti slabemu. Delati na projektu, spremljati razvoj, testirati na rogovih nosoroga, srečati žival v divjini in spremljati njeno vedenje … ter celoten potek fotografsko dokumentirati, je bilo res neprecenljivo. To ni le služba za preživetje, pač pa je nekaj več, kar mi tudi daje motivacijo za še večje, bolj drzne in ustvarjalne cilje v življenju; tako profesionalne kot fotografske.«