»Čeprav sem po izobrazbi geolog, se s tem ne ukvarjam. In čeprav veliko fotografiram, po poklicu nisem fotograf. Zelo rad pa ujamem resničnost v podobo: sem ljubiteljski fotograf. S svojo letnico rojstva prihajam iz analognih časov, ko se je moje zanimanje za fotografijo počasi prebujalo, vendar so bili še bolj privlačni petkovi večeri, tako da sem se v jutranji svetlobi zlate ure namesto na fotopotep odpravljal v svet sanj. Tudi zdaj, ko je zanimanje za fotografijo popolnoma prebujeno, sem še vedno bolj zaspane sorte, zato je lov za pokrajinskimi motivi v jutranji svetlobi bolj izjema kot pravilo. Izpod koncertnih odrov se je moja strast pred časom preselila v iskanje urbanih motivov, ki so v potuho zaspancem tukaj in zdaj, ob vsaki uri dneva, ob opoldanski svetlobi in močnih sencah še bolj privlačni kot sicer. Najbližje so mi minimalistični motivi osamljenih pasantov, ki se nevede ujamejo v geometrijsko omejenost urbanega središča in ki s svojo pojavo znotraj točk, linij in ploskev tvorijo red in urejenost; tako so antipod pregovornemu mestnemu direndaju.
Pred kratkim so mi misli z ulic začele begati nazaj v notranjost, in sicer tja, kjer sem bil prej popolnoma neuk; v fotografski studio. Najprej sem se zaljubil v pasje portrete, nato so spontano prišli še portreti ljudi. Oboje je kljub kontroliranim pogojem precej razburljivo, saj je neskončno možnosti za ustvarjalnost.«
Več na: www.jurijbizjak.com
