Borut Peterlin je fotografijo z naslovnice ustvaril povsem na začetku svoje kolodijske kariere leta 2012. Ker je to ena njegovih prvih fotografij v tej tehniki, je po njegovih besedah na njej tudi izjemno veliko artefaktov; pri čelu se npr. vidijo sledi razvijalca, nekaj pack je tudi od prahu. Proces mokrega kolodija na steklo so fotografi prakticirali v letih 1851–1890. Po dagerotipiji in talbotipiji je to tretja fotografska tehnika. Zaradi svoje izjemne ločljivosti, bogate tonalitete in enostavnosti v primerjavi z dagerotipijo je sprožila pravo revolucijo v fotografiji in je kljub skoraj 200-letnemu razvoju fotografije še vedno superioren postopek, kar velja predvsem za mokrokolodijski negativ. Pri postopku se na steklu namreč formirajo molekule srebra, medtem ko klasičen črno-beli film vsebuje srebro-halidne kristale, digitalna fotografija pa piksle. Slabost mokrega kolodija je, da za korektno osvetlitev potrebujemo približno 200-krat več svetlobe kakor za film z občutljivostjo 100 ISO; molekule so namreč veliko manjše kot kristali. Osvetlitveni časi so tako od 3 do 10 sekund. Še ena slabost pa je, da mokri kolodij ni občutljiv na rdeči in oranžni spekter svetlobe, temveč predvsem na ultravijolično svetlobo in na modri barvni spekter. Zato npr. tonaliteta kože ne ustreza sodobnim predstavam. »Fotografiral sem svojo nečakinjo; portret je nastajal po vseh zakonitostih procesa mokrega kolodija na steklo. Spomnim se, da je bila deklica osvetljena z dvema močnima bliskavicama v skupni jakosti 3.000 Ws, ki sta ji bili postavljeni zelo blizu,« pravi avtor in ob tem najbolj nazorno, s fotografijami predstavi še svojo fotografsko opremo.
Jubilejna 100. številka seveda prinaša v branje in ogled vse tisto, česar ste vajeni – za vas smo se pogovarjali s španskim fotografom Alvarom Laizom in Canonovim ambasadorjem Radomirjem Jakubowskim, preizkušali fotoaparate in objektive, spoznavali orodja za urejanje fotografij, vam v presojo in ogled ponudili fotografije poročne fotografinje Ane Gregorič, svoje delo je predstavil Simon Trček, v rubriki NePozabno nas je s svojim poletnim planetom navdušila Katjuša Karlovini … Vabljeni torej, da tiskano revijo vzamete v roke in ji namenite nekaj uric svojega časa – da vas čez dva meseca nova, že 101. številka pričaka v nabiralniku, pa je najbolje, če se vključite v družino naših naročnikov.
FOTO KLEPET OB JUBILEJU
V uredništvu revije se v 100. številki s ponosom oziramo nazaj, vse do januarja 2004, ko je v slovenskem jeziku izšel licenčni prevod angleške izdaje Digitalne kamere. Slovenski ljubiteljski fotografi so takšno revijo lahko prebirali kar nekaj let, a čas in zagnanost soustvarjalcev domače edicije sta narekovala razvoj. Zgolj prevod, pa še ta s časovnim zamikom, počasi ni bil več dovolj in sčasoma je bilo v reviji prostora za vse več domačih vsebin. Danes, ko obeležujemo pravi pravcati jubilej, prinaša že skorajda v celoti le avtorske prispevke – in na to smo več kot ponosni. V jubilejni številki fotografiji posvečamo zajeten kos razmišljanj. H kratkemu klepetu smo povabili sogovornike, ki vsak na svoj način analizirajo ali krojijo slovensko in mednarodno fotografsko sceno. Zanimalo nas je, kako doživljajo transformacijo fotografije skozi čas in kako razmišljajo o vlogi (sodobne) fotografije. V mislih nismo imeli dolgih filozofskih traktatov, temveč strnjen pogled posameznika. Sogovornikom smo pustili proste roke pri izbiri teme, vseeno pa smo jih podrezali z nekaj iztočnicami, ki so se nam zdele še posebej zanimive. V reviji torej objavljamo 18 razmišljanj priznanih slovenskih fotografinj in fotografov, ki so svoje besede seveda podkrepili s fotografijo; bodisi svojo najljubšo ali najbolj prepoznavno, lahko pa tudi fotografijo koga drugega, ki so jo želeli izpostaviti, ob njih pa še razmislek poznavalke fotografije Jasne Jernejšek.
FOTO SP(R)OTI
Povabilu, naj nam pošlje svoj fotografski pogled na podrobnosti, ki jih običajno spregledamo med sprehodom po mestu, se je odzval Tomaž Podboj s 6-letno hčerko Julijo in 10-letnim sinom Jakobom. Ustvarili so niz zanimivih fotografij, ki jih je v reviji komentiral mojster fotografije Jure Kravanja – za naslednjo številko pa pravzaprav ponavljamo nalogo, le da se iz mesta odpravljamo v naravo. Če se nam na prvi pogled zdi, da je ruralna pokrajina veliko bolj enoznačna kot je členjena urbana pokrajina, se bomo hitro prepričali, da to ne drži. Kolovoz med travniki, ob robu gozda ali potoka nudi cel kup zanimivosti. Ko se skloniš, počepneš ali sedeš na travo, se ti odpre nov, drugačen svet. Pošljite nam svoje podobe tega novega sveta, da skupaj pogledamo vaš gozd, travnik ali gmajno, v njih pa vesolje podrobnosti, ki ostajajo zakrite brez podrobnega, pozornega pogleda. Spet lahko uporabite različne objektive, pozorni bodite na svetlobo, če boste kotiček obiskali večkrat, boste presenečeni, kako različne posnetke boste naredili. Če bo na prvih narava še sramežljivo brstela, bo na zadnjih že razkošno bogata, iz preoranih polj bodo majhne rastlinice prerasle v velike – in nam kazale tisto, kar je najpomembnejše: rojeva se novo življenje in tega nič ne more ustaviti. Fotografije nam bodo prinesle optimizem, ki ga v teh dneh vsi potrebujemo. Posnetke lahko naredite sami, projekta pa se lahko loti tudi par ali cela družina. V karanteni so namreč družine skupaj več časa, kot so vajene sicer. A skupaj se učijo, otroci pomagajo v gospodinjstvu ipd., tak sprehod, sploh če živite v tesnem stanovanju brez balkona, pa bo pravi balzam. In še poučno in ustvarjalno bo.
Na info@digitalna-kamera.si nam do 31. maja pošljite izbor 3–5 posnetkov s kratkim komentarjem in najboljšega bomo objavili v naslednji številki ter nagradili s polletno naročnino na revijo Digitalna kamera.
DIGITALNA AKADEMIJA – Fotografiranje hrane
S fotografiranjem hrane je povezanih veliko izzivov. Delo pod studijskimi lučmi ni vedno tako enostavno, kot se zdi na prvi pogled in še veliko težav se najde, ki hitro pokvarijo posnetek. Fotografijo lahko posnamete v vrhunski tehnični izpeljavi, a nič niste naredili, če model v obliki hrane klavrno seseden in brez prave barve čemi na krožniku. Stiliranje hrane na krožniku zahteva esteta in tehnika, fotografi so primorani sodelovati s kemijo in fiziko, ki pomagata do boljšega rezultata na fotografiji. Za fotografijo hrane pridejo prav vsakdanji pripomočki, kot so frnikole, lesno lepilo, sušilnik za lase, karton, pasta za loščenje čevljev, pena za britje, detergent za posodo in še marsikaj drugega, kar najdemo doma. Teh inovativnih rešitev se nismo domislili sami, nastajale so skozi prakso iznajdljivih posameznikov in verjamemo, da je na poti do dobrih rezultatov marsikakšen poskus obvisel kot neuspešen. »Profesionalnih trikov« seveda ne boste uporabljali, ko boste fotografirali svoje kosilo in ga objavili na družabnih omrežjih. Pomagajo pa nam, kadar upodabljamo hrano za naročnika; za reklamne materiale, jedilne liste, kuharske knjige, video vsebine, publikacije ipd.
NEVERJETNICE, 3. DEL – Neznani leteči sendvič
Kako v fotografskem studiu ustvariti leteči oz. lebdeči sendvič, je trik, ki se ga je tokrat lotila naša ekipa. Kako? Prvi namig je fotografija, podrobnosti pa seveda najdete v reviji.
NEVERJETNICE IZ KARANTENE
Med nepričakovano in neželeno samoizolacijo je bilo med jutrom in večerom kar naenkrat na voljo več časa in medtem ko so eni čarali v domačih kuhinjah, so drugi ustvarjali s fotoaparati. Pri tem je nastala vrsta odličnih fotografij in pravi greh bi bil, da jih vsaj del ne bi objavili tudi v reviji. V pokušnjo, kaj vse lahko nastane, vam ponujamo enega izmed posnetkov, ki prikazujejo, kako sta se barvanja velikonočnih pisank lotila Doris Lunežnik in Venčeslav Mlakar.
Jubilejna 100. številka seveda prinaša v branje in ogled še vse tisto, česar ste vajeni – za vas smo se pogovarjali s španskim fotografom Alvarom Laizom in Canonovim ambasadorjem Radomirjem Jakubowskim, preizkušali fotoaparate in objektive, spoznavali orodja za urejanje fotografij, vam v presojo in ogled ponudili fotografije poročne fotografinje Ane Gregorič, svoje delo je predstavil Simon Trček, projekt Forbidden Food Ana Straže, v rubriki NePozabno nas je s svojim poletnim planetom navdušila Katjuša Karlovini … Vabljeni torej, da tiskano revijo vzamete v roke in ji namenite nekaj uric svojega časa – da vas čez dva meseca nova, že 101. številka pričaka v nabiralniku, pa je najbolje, če se vključite v družino naših naročnikov.