9 načinov fotografiranja mest

Podajte se na ustvarjalno fotografsko pustolovščino v urbanem okolju.

Untitled-1

Urbano okolje je polno zanimivih priložnosti za fotografiranje najrazličnejših motivov. Od velikanskih nebotičnikov do vrveža vsakdana – razlogov za fotografiranje na takšnih zanimivih lokacijah je več kot dovolj. Tokrat vas bomo popeljali na ogled različnih delov mest in vam predstavili različne žanre. Obravnavali bomo vse od črno-belih fotografij arhitekture do pogledov iz zraka in čudovitih panoram. Nedvomno vas bomo med ogledom velemest popolnoma navdušili.


4 Podajte se v podzemlje

Zanimivi posnetki ne nastanejo samo zaradi tega, kar vidite na površju …

  • Objektiv ribje podzemlje-1 oko – Objektiv ribje oko je ultraširokokotni objektiv, ki popači perspektivo in s tem ustvari razgiban in zabaven rezultat. Če ga boste uporabili pod zemljo, lahko poudarite obliko okroglih predorov. Če posnetek nato pretvorite v črno-belega, boste s tem poudarili še linije in oblike, ki so značilne za takšne prostore. Ta posnetek je bil narejen s 15-mm objektivom ribje oko.
  • Simetričen okvir posnetka – V podzemlju pozabite na pravilo zlatega reza (pravilo tretjin) – tukaj je pomembno, da prizor razdelite na pol (50/50). Podzemni
    predori, kot je tale v Woolwichu v Londonu, ustvarijo naraven okvir. V sredino tega okvirja lahko postavite tudi bežišče. Z linearno perspektivo boste lahko ustvarili čudovit občutek globine v prizoru.

 


6 Ulični portreti

V urbanem okolju ustvarite zanimivejše portrete.

  • Ozadje – Rožnate opeke so preprosto, a barvito ozadje, ki je kot nalašč za ta fotomodel. Fotograf jefotografiral z Untitled-ulični1nižje lege in s pomočjo stopnic ustvaril zanimiv okvir.
  • Fotomodel in oblačila – Svetla oblačila in lasje fotomodela izstopajo v  primerjavi z rožnato barvo. Njena pretirana poza poudarja urbani videz.
  • Naravna svetloba – svetloba je enakomerna, ni močnih senc ali drugih motenj. Tudi zaradi tega je nastal barvit posnetek.

 


Višja strokovna šola ŠC Srečka Kosovela Sežana

KRF_2012_3_inscenirana fotografija_ATF_primoz breceljSmo prvi javni zavod v Sloveniji, kjer si lahko študentje pridobijo izobrazbo na višji strokovni stopnji v dveh programih: fotografija in oblikovanje materialov – modul kamen. Z delovanjem smo pričeli leta 2008. Nahajamo se v sodobnih prostorih sežanskega Poslovno inovacijskega centra – PIC, kjer imajo študentje dobre pogoje za delo s klasi°no in digitalno tehniko ter obilo priložnosti za ustvarjalno delo. Študij je razdeljen na dva dela, v prvem delu študentje obiskujejo predavanja in vaje na šoli, v drugem pa se napoti jo na opravljanje praktičnega dela. Tako je večji del študija, ki traja dve leti, namenjen praktičnemu delu v realnem okolju. Po uspešno zaključenem študiju študentje pridobijo naziv inženir(-ka) fotografije oz. inženir(-ka) oblikovanja.

 


Portfelj ANDREJ TARFILA

PROFILAndreja Tarfila 2016 55
Rojen sem 12. decembra 1977 v Ljubljani. Pred štirimi leti sem se iz Železnikov preselil v bližnjo vas Selca. Fotografija me je pritegnila že kot otroka, tako da sem prve fotografske poskuse naredil s praktico na film, v srednji šoli pa sem se lotil tudi razvijanja črno-belih fotografij v domači kopalnici. Poklicna pot me je kljub vsemu zanesla v inženirske vode, kjer sem deloval kot konstruktor pri razvoju izdelkov. Z nakupom digitalnega fotoaparata pred dobrimi štirimi leti pa sem ponovno odkril strast, ki sem jo do fotografije gojil v mladih letih. Številni uspehi na domačih in tujih tleh so mi kot popolnemu amaterju samouku z neprofesionalno fotografsko opremo dali še dodatno motivacijo za delo na tem področju. Kljub uspešni karieri konstruktorja sem se podal na negotovo samostojno fotografsko pot.


 ZDA – nepoznana znanka ali naravne lepote, o politiki pa nič

_GGO0251

Izbrane lokacije, pravi čas, fotogenična jutra – seveda vmes tudi nekaj puščave – le kdo bi drugače obiskal tak kraj? – tisoče ptic, balzam za dušo, za ornitologe, fotografe in ljubitelje narave, to je kratek opis mojega potovanja.

 

 

 

_1GO1241-Edit

Saj vem, zdaj vsi navijamo za prvo damo slovenskega rodu v ZDA (ali pa tudine), a ZDA so vse kaj drugega kot politika in dežurni svetovni policaj. Število živali, predvsem ptic, je ogromno, spada med deset držav z največ vrstami ptic, tudi pri sesalcih so visoko, da o naravnih lepotah niti ne govorimo. Kdo ne pozna njihovih nacionalnih parkov? Nam, ljubiteljem živali, so zanimivi predvsem Yellowstone, Aljaska ali raj za ptice, kot je Bosque del Apache …

Najprej sem obiskal Novo Mehiko, mestece Soccoro, kjer so najbližja prenočišča za obisk naravnega rezervata Bosque del Apache, kar v prevodu pomeni apaški gozd, ker naj bi Apači tukaj velikokrat kampirali ob reki Rio Grande, ki teče čez rezervat in polni mala jezera in močvirja, kjer se zadržujejo ptice. Pozimi so glavna atrakcija žerjavi in gosi – več deset tisoč jih prezimi tukaj, spomladi pa se vrnejo v svoja arktična letna prebivališča (Aljaska, Grenlandija, Kanada, Sibirija). Njihovo jutranje vzletanje in večerno pristajanje privabi na desetine fotografov , ki v _1GO8890vrstah čakajo s svojimi digitalnimi podaljški in iščejo najboljšo kombinacijo med kratkimi časi, odprtimi zaslonkami in kar se da nizko občutljivostjo.

Priložnosti je in ni veliko. Jutranji vzlet gosi je enkratna dogodivščina, ki se ponovi vsako dan enkrat. Še skoraj v popolni temi se zasliši pok, v sak dan se prične drugje in ob drugem času, in prične se vzlet, ki traja kakšno minuto, a motivi so vsak trenutek drugačni in neponovljivi. Ko se prva večja jata ptic dvigne, se iz vseh mlak in luž in jezerc dvignejo še ostale, in to skoraj hkrati. Dobro se morašdisciplinirati, da ne bezljaš okoli z aparatom, da ne vidiš na vsaki strani čudovitega trenutka, ker potem na koncu nimaš nič.

ZDA so čudovite, obdarjene z naravnim bogastvom, in nekateri naši stereotipi nas ne smejo odvrniti od obiskov. _1GO9239Tudi potovanje in fotografiranje sta mnogo cenejša kot kakšne dobre lokacije npr. v Afriki ali drugje po svetu. Tukaj imaš poceni rent-a-car, poceni hotele ali motele, lahko precej ugodno ješ. In sam lahko po spletu urediš vse potrebno, samo malo želje in poguma rabiš.

 

 


SLOVENSKE FOTOGRAFSKE LEGENDE – Egon Kaše

Ko megon2i je Branko Pilih predlagal, naj v svoji rubriki „Slovenske fotografske legende” predstavim Egona Kašeta, si nisem niti približno predstavljal, kakšnega človeka bom spoznal. Saj sem že slišal zanj kot fotografa. Vedel sem, da je bil v času Joca Žnidaršiča tudi on fotoreporter na Delu in pri Tovarišu, njegovega imena sem se spomnil tudi v povezavi z nekaterimi knjigami, ki sem jih prebiral v mladosti.

Pa sva se na deževen dan dobila na čaju v ljubljanski Supernovi. Seveda sem pred tem malo pobrskal po internetu, da sem se pripravil na pogovor. In ko sem v Google vpisal njegovo ime, sem imel kaj videti. Seveda! On je avtor večine fotografij v knjigi Bele arene, v kateri so predstavljeni največji uspehi takratnega jugoslovanskega alpskega smučanja, on je avtor vseh fotografij v knjigi Jadranje na deski, ki je bila na začetku tega lepega in zanimivega športa kar nekakšen obvezen učbenik za vse, ki smo takrat začenjali s tem. Poleg tega pa je Egon Kaše avtor fotoreprodukcij v pomembnih monografijah o največjih slovenskih in jugoslovanskih umetnikih, med drugim tudi o Maksimu Gaspariju, Gabrijelu Stupici, Mersadu Berberju, Jožetu Tisnikarju, Janezu Berniku, kiparju Mirsadu Begiču, Beeru, Metki Kraevec, kiparju Negovanu Nemcu…

Kako se je sploh začela tvoja fotografska pot?egon1
Po osnovni šoli sem si sicer želel nadaljevati šolanje na ekonomski šoli, toda ker je očim v Radečah imel malo fotografsko obrt, so mi določili, da bom ostal doma za vajenca, zato sem se vpisal na fotografsko šolo v Ljubljani. Takrat je šolanje potekalo tako, da si bil pol leta v šoli, pol pa na praksi, eno leto doma v Radečah, naslednji dve pa v Celju pri Fotoliku.

Veliko si fotografiral smučarje. Se ti je katera fotografija še posebej vtisnila v spomin?
Seveda, prva Bojanova zmaga v Kranjski gori. Ta fotografija je bila kasneje tudi na prvi strani knjige Bele arene. Po mojem mnenju je to najpomembnejša prva zmaga slovenskega alpskega smučarja v WC v Sloveniji. Takrat se je vse začelo.

Dotakniva se še malo tega, kar delaš zdaj, ko si upokojen – kolesarstva. Ko sem prebiral tvoj blog, sem moral prvi del prebrati kar dvakrat, da sem se prepričal, da sem pravilno prebral kilometre … S kolesom na Dansko in nazaj domov … (po števcu 2.455 km). Kako se je to začelo?
To se ni začelo v „penziji”, kolesaril sem že prej, ko sem bil še v službi. Tudi ko sem šel fotografirat, sem se kdaj, če je bil čas, usedel na kolo in se raje odpeljal s kolesom kot pa z avtom. Najdaljšo enodnevno kolesarsko turo sem naredil v Krško in nazaj, ko sem odšel za ELES fotografirat pomembno trafo postajo v izgradnji pri nuklearki, 250 km v obe smeri v enem dnevu. In to sem ponovil kar štirikrat zapored. V pokoju pa sem prvo daljšo turo v tujino naredil s sosedom, z igralcem Zvonetom Hribarjem sva se podala v Cortino. Približno 500 km sva naredila v treh dneh. Potem so prišle na vrsto vedno daljše ture: severne Benetke–Amsterdam, 1.700 km, pa v Provanso čez najvišje evropske prelaze, približno 2.000 km sem naredil v štirinajstih ali petnajstih dneh v Gapu, v Franciji me je pričakala žena. Pa do hčerke na Dansko sem se tudi odpravil s kolesom. Tudi tu sem naredil skoraj 2.500 km. To pot sem načrtoval več mesecev, prepričan sem bil, da bo šlo tako kot pred leti brez GPS, s kartami, tiskanimi iz Googla, pa na žalost ni šlo, kot sem mislil …

Aparat je pa še vedno s tabo?egon3
Seveda, še vedno beležim vse zanimivosti na poti. V zadnjem času vedno več snemam tudi videe. Nekaj časa sem pisal celo blog s teh poti, mord
a bom še kdaj. Spomin na začetke, ko sem začel fotografirati na steklene plošče z velikim lesenim aparatom, danes pa kraljuje digitalna fotografija … NEVERJETNO je, kako se je vse to razvilo!

 

Več o intervjuju s Slovensko legendo pa si lahko preberete v številki revije 76…

 


Intervju – TINA RAMUJKIĆtina1

Kot otroci smo vsi imeli željo postati nekaj posebnega. Fantje smo hoteli biti gasilci, policisti ali celo astronavti, dekleta pa igralke, pevke, manekenke, učiteljice … Zelo redko pa srečaš nekoga, ki že v osnovni šoli pove, da bi želel biti fotograf, pa čeprav še ni držal fotoaparata v roki in ta poklic ni družinska tradicija. Še bolj redko pa srečaš nekoga, ki to reče v četrtem ali petem razredu osnovne šole in se po končani osnovni šoli res vpiše na srednjo fotografsko šolo. In to je naredila Tina Ramujkić.

Ko so me v četrtem ali petem razredu vprašali, kaj bom, ko bom velika, kot iz topa ustrelila fotograf. Še sama ne vem, od kod je to prišlo, nikoli prej se nismo o tem pogovarjali, doma smo imeli le družinski fotoaparat, ki smo ga uporabljali na počitnicah in raznih praznovanjih. Po osmem razredu sem se pa zares vpisala na fotografsko šolo in tam popolnoma zaživela. V fotografijo sem se preprosto zaljubila in ta ljubezen še vedno traja.

Kdaj pa si nehala delati za revije in zakaj? Se v tem nisi več videla, te to delo ni več zadovoljevalo ali preprosto v tem ni bilo več denarja?
Za spremembo sem se odločila preprosto zaradi tega, ker sem čutila, da želim delati nekaj drugega, da želim naprej. Nisem točno vedela, kaj bom, rabila sem nekaj časa za premislek in se tako odločila za tečaje. V tem sem se res našla.

Večina fotogratina2fov svoje znanje ljubosumno skriva in ga ne želi deliti z nikomer, ti pa si začela kar s tečaji. Kako to?
Znanja nisem nikoli zadrževala zase, vedno sem ga želela deliti z drugimi.

Kaj pa tista akcija, šolska miza in klop za afriške učence?
Tam učenci ponekod nimajo kje sedeti, pišejo tudi na tleh ali starih obrabljenih klopeh, zato sem se pridružila akciji
„Podari mizo in klop”. Mize in klopi smo opremili s ploščicami imen podjetij in posameznikov, ki so darovali. Tako zdaj učenci v osnovni šoli Alagbede primary school v mestu Abeokuta lažje sledijo pouku. Super občutek, če lahko komu pomagam in mu polepšam trenutek v življenju.

Pa se dotakniva še malo tvojih tečajev. Ko sem raziskoval po spletu in po tvoji strani www.tecaji-fotografije.si, sem opazil, da imaš v programu kar veliko tečajev. Ko sem se pogovarjal s tvojimi tečajniki, so mi povedali, da je tvoj pristop popolnoma drugačen od vseh ostalih, ki se trudijo organizirati podobne tečaje. V čem se tvoji tečaji razlikujejo od tečajev drugih?
Začnemo s spoznavanjem fotoaparata in njegovih funkcij. Kasneje se spoznavamo s kompozicijo in veliko fotografiramo. Rada bi, da pridobljeno znanje prenesejo v prakso, da se srečajo s čim več različnimi motivi, saj bodo le tako lahko utrdili znanje. S tistimi, ki so pripravljeni nadaljevati izobraževanje, pa pripravljam različne foto projekte.

Pa še čisto za konec … Kaj svetuješ svojim tečajnikom ob koncu tečaja?tina3

Konca praktično ne poznamo. Z večino se dogovorimo, da gredo naprej na nadaljevalni tečaj, potem pa
fotografijo tako in tako toliko vzljubijo, da si želijo samo še napredovati.

Več o intervjuju s Tino Ramujkić si preberite v številki revije 76…

 

 

 


Droni

DRON

Ptičja perspektiva ali pogled iz zraka, kot ji tudi radi rečemo, je bila včasih rezervirana samo za ptice in peščico izbrancev, ki so si lahko privoščili polet z letalom, zmajem, jadralnim padalom ali celo balonom. Med temi je bilo nekaj tistih, ki so s seboj v višave ponesli kakovosten fotoaparat in fotografi rali. Eden izmed takšnih izbrancev je bil Matjaž Čater. Zahvaljujoč njemu smo bili tudi mi, „navadnismrtniki”, deležni delčka lepot, ki so jih videli ti izbranci. Da bi se približali temu, kar vidijo ptice in piloti, so nekateri skušali narediti balone in pod njih pritrditi fotoaparate. Vse bi bilo v redu, če ne bi baloni imeli omejenega gibanja, precej drago pa je tudi polnjenje s helijem. Toda tehnologija gre neizbežno naprej in pred nekaj leti so se začele pojavljati nekakšne čudne naprave, na katere so pritrjevali fotoaparate – začeli so se pojavljati DRONI.

Več  v številki revije 76…