V času pred pojavom fotografskih aparatov »nameri in sproži«, je vsak razumel in obvladal osnovne principe osvetlitve posnetka. Filmi so bili dragi in pred vsakim pritiskom na sprožilec je bilo potrebno dobro premisliti in pravilno nastaviti parametre, ki določajo zapis svetlobe na posnetku. Danes imamo udobno nastavitev »Auto« in v veliki večini primerov daje sprejemljive rezultate. Pa vendar so situacije, ko posnetek ne uspe ali pa bi radi iz motiva »iztisnili« nekaj več. Ste pripravljeni posvetiti nekaj svojega časa spoznavanju treh osnovnih parametrov in njihovi pravilni ročni nastavitvi?
Zaslonka
Zaslonka je izraz za velikost odprtine v objektivu ki prepušča svetlobo. Meri se v stopnjah (f = fraction, kar pomeni ulomek ali delček). Način označevanja lahko malo zmede, ker se večja odprtina označuje z manjšo številko. Za prepuščanje več svetlobe je potrebna večja odprtina (širša zaslonka, »blenda«), torej f/2,8 je večja od f/11 ali f/22. Zaslonka pa ne določa samo količine svetlobe skozi objektiv, ampak tudi vpliva na globinsko ostrino. Širša, večja zaslonka pomeni manjšo globinsko ostrino, torej je neostro večje področje fotografije (bližnje ali bolj oddaljeno, odvisno kje ostrimo); primerno za portrete, ko je ozadje zamegljeno, da pride oseba bolj do izraza in ozadje ni moteče.
Če želimo, da je celotna fotografija ostra, izberemo manjšo, ožjo zaslonko – primerno za pokrajine. Pri majhnih zaslonkah je potrebno podaljšati čas odprtja zaklopa, kar lahko zahteva uporabo stativa, da ne stresemo posnetka iz roke.
Hitrost (čas) zaklopa
Drugi osnovni parameter osvetlitve je čas, kako dolgo je zaklop odprt; daljši je čas, več svetlobe pride do senzorja. Ponazorimo lahko z našimi očmi – če imamo odprte dalj časa zaznamo premike, če jih odpremo samo za kratek pomežik, zaznamo samo trenuten položaj – gibanje »zamrzne«. Govorimo tudi o hitrosti zaklopa, merimo ga v sekundah ali delčkih sekunde. Oznaka 1/1000 pomeni tisočinko sekunde, 1/60 pa šestdesetinko, kar je veliko daljši čas kot tisočinka. Dogajanje okrog nas je dokaj hitro, zato moramo, če želimo zamrzniti gibanje in tako dobiti ostro sliko premikajočega predmete, izbrati zelo kratek čas. Kako dolg, je odvisno od razpoložljive svetlobe okolja v času posnetka; manj je svetlobe, daljši čas moramo izbrati.
V slabih svetlobnih razmerah je lahko težava, ker pri daljših časih, ki so potrebni, ne moremo dobiti ostre, nezabrisane slike, gibajočega se predmeta ali osebe. Ko je svetlobe dovolj (ali preveč) pa ne moremo nastaviti daljšega časa, ki bi zabrisal gibanje npr. vode, ker bo posnetek preveč osvetljen.
ISO
Je tretji od osnovnih parametrov, ki nam pomaga v razmerah, ko bi želeli nastaviti določeno zaslonko in čas zaklopa, pa nam svetlobne razmere tega ne dopuščajo (presvetel ali pretemen motiv). ISO je oznaka mednarodnega standarda, ki izvira še iz časov filma (poenoten 1970) in je označeval svetlobno občutljivost filma. Takrat občutljivosti vstavljenega filma v fotoaparatu ni bilo mogoče spreminjati (brez menjave filma), digitalni senzor pa lahko prilagodimo pred vsakim posnetkom posebej. Občutljivost senzorja narašča s številko, ISO 800 pomeni dvakrat večjo občutljivost kot ISO 400. Pri slabših svetlobnih razmerah uporabljamo torej višje nastavitve ISO, da ustvarimo ostre fotografije. Enako velja, če ne smemo ali ne želimo uporabiti bliskavice. Lahko pa namenoma izberemo »prenizek« ISO, ki nam omogoči prikazati zamegljen, zabrisan prizor (slap, vodomet, poudarek hitrosti vozila …). Previsok ISO povzroči pojav »šuma«, drobnih raznobarvnih točk, ki močno vplivajo na kvaliteto posnetka (detajli), predvsem so opazne pri velikih povečavah. Šum se pri večjih senzorjih pojavi kasneje (ISO 1600 ali več), zato so kompaktni fotoaparati bolj dovzetni za šum. Možnih nastavitev oz. njihovih kombinacij je mnogo, katero boste izbrali je odvisno od motiva, razpoložljive svetlobe ali preprosto vaše želje po oblikovanju posnetka.
Včasih se je potrebno odločiti med različnimi nastavitvami navedenih parametrov, izbrati manj slabo kombinacijo, npr. večja zaslonka – manjša globinska ostrina pri nižjem ISO – manj šuma, ali pa obratno. Poskušajte dokler vam možnosti ne postanejo samoumevne, vaše fotografije bodo bolj izražale vaše občutke in finese motiva.
Ročna izbira je močno orožje, kot že omenjeno pa se velikokrat (predvsem če morate fotografirati hitro) lahko naslonite na izbiro »Auto« oz. še bolje na nastavitev »P« na vašem aparatu, ki vam daje delno možnost popravkov (o tem pa naslednjič).