utrinki s fotopotepa: Srbija – Uvac 2024

Fotopotepi z Digitalno Kamero gredo vse smeri, a najbolj sočni so tisti na jug. Kar nekaj ljubih kotičkov imamo po Balkanu, ta junij pa smo obiskali najbolj naravoslovno obarvanega: naš cilj so bili čudoviti meandri reke Uvac in njeni zvesti stalni prebivalci, beloglavi jastrebi.

Na pot odrinemo ponoči in za zajtrk si v Sarajevu privoščimo pravo kavo v bosanski kafani “kod Bega”, kjer se je čas zataknil nekje sredi prejšnjega stoletja. Ne gre brez raziskovanja Baščaršije in porcije čevapčičev z razgledom na pestro dogajanje, potem pa nas na poti do cilja pričaka še spomin na Iva Andriča ter sprehod po mostu čez Drino, Višegrad in kakšen naključen postanek s presenetljivim odkritjem. Neokrnjene narave je tod še dovolj, da si oči prijetno spočijejo ob razgledih, ceste pa so ravno prav pustolovske, da voznikom ni dolgčas za volanom. Pomikamo se po planotah, ki so v povprečju na višini okoli 1000m in na takšni imamo tudi svoj začasni dom. Z balkonov naše hiške se odpre pogled neposredno v kanjon, ob jutrih prijetno zavit v meglice, ob večerih pa obrisan z zlatnino sončne zarje. Obiščemo nekaj znamenitih razglednih točk, od koder, če imamo srečo – in mi smo jo imeli – spremljamo elegantno jadranje impresivno veliki beloglavih jastrebov. Ob razgledu na vijuge globokega kanjona pod nami, seveda. Velika jata jastrebov nam je priredila res čudovito predstavo in prav vsakdo jih je lahko ujel na fotografijo. Vzeli smo si čas za raziskovanje lokalne krajine, tradicionalne arhitekture, kmečkih opravil, prijaznih domačinov. V Sjenici smo se pustili razvajati s tisoč in eno sceno lokalne tržnice in sejma, na katerem se prodaja vse, kar vam pade na pamet – od rezervnih delov za traktor do kanarčka. Z lokalnim vodnikom smo se potepali širom Peštarske planote, si privoščili kakšen simpatičen offroad po travnih planjavah, obiskali čudovit ranč in njegove impresivne prebivalce, nadlegovali domačine pri domačih opravilih in se kljub vročini ustavljali, kjer nam je srce poželelo.

Naj zaključim z besedami našega dolgoletnega prijatelja Mileta: “Sjenica z okolico je raj, ki ga počasi požira turizem in z njim preobrazba, ki pa ni vedno na boljše. Letos sem bil tam tretjič in zagotovo ne zadnjič (če me bosta Igor in Andreja še hotela), ker me pokrajina in ljudje vsakič znova fascinirajo, da o organizaciji ne govorim. Ljudje, navalite naslednje leto (pa ne preveč, da ne bom jaz izvisel), verjemite ne bo vam žal!”

Vabljeni na ogled galerije, ki smo jo pripravili s sopotniki: