NAMIGI IN NASVETI – ZASLONKA
Uporaba pravilne zaslonke pri fotografiranju. Zaslonka je nastavitev na fotoaparatu, ki vam omogoča, da imate ustvarjalen nadzor nad svojimi p osnetki. Če jo uporabljate skupaj s hitrostjo zaklopa in nastavitvijo ISO, boste uredili osvetlitev na fotoaparatu. Neposredno vpliva na količino svetlobe, ki vstopa v fotoaparat, da ustvari fotografijo.
KAKO ZASLONKA DELUJE?
Zaslonka fotoaparata je pregrada v fotoaparatu, ki spreminja velikost, da uravnava količino svetlobe, ki vstopa v fotoaparat. Podobno kot pri človeškem očesu prednji element svetlobo zbere, pregrada (zaslonka) pa se spremeni, da dovoli vstop ustrezne količine svetlobe v fotoaparat.
NASVETI ZA DELAVNICO – najboljša fotografija vašega dokončanega dela
Na dober posnetek dokončanega umetniškega dela vpliva cela množica soodvisnih dejavnikov. Upoštevati boste morali npr. zorni kot objektiva, ki ga uporabljate, da odpravite ubočenje (distorzijo), kakovost svetlobe, ki jo uporabljate za osvetlitev motiva, stabilnost fotoaparata in nastavitve. Ko fotografirate dvodimenzionalne kose, je pomembno, da umetnino in fotoaparat postavite v vzporeden položaj – fotoaparat mora biti poravnan z umetnino in njenim središčem. Če uporabljate studijske luči, je pomembno, da jih postavite vzporedno z umetnino na obeh straneh fotoaparata.
FOTOGRAFIRANJE TEKSTUR V URBANEM OKOLJU
Podrobnosti so bistvenega pomena. Če se motivu približate, boste odkrili svet različnih možnosti. Ustvarite nešteto različnih fotografij. V nekaj mesecih potovanja po Veliki Britaniji, Evropi in Ameriki sem naredil na tisoče posnetkov. Povečini je šlo za običajne potopisne posnetke znamenitosti, spomenikov in uličnih prizorov, toda obenem so me privlačile teksture, ki sem jih našel v mestih. V vsaki mestni četrti sem našel nešteto neverjetnih majhnih abstraktnih kompozicij. Ljudje so me opazovali z začudenjem, ko sem od blizu fotografiral belo steno, toda to ni nič nenavadnega za fotografe. Ko se premikate naokoli, je koristno, da se zavedate svojega okolja in da pregledate še najmanjše podrobnosti. V vrvežu mest po svetu sem naredil kar nekaj zanimivih napol abstraktnih posnetkov. Ko sem se sprehajal po teh mestih, so me pogosto prevzeli zidovi na gradbiščih, polepljeni s plakati, raztrganimi kosi papirja in grafiti. Te urbane teksture so v resnici zelo lepe in imajo nekakšen realističen šarm. Z določenimi posnetki si lahko s pomočjo takšnih koščkov teh krajev predstavljate, kakšen je ta kraj, z drugimi posnetki pa je to malce težje.
Ali to velja tudi v vašem okolju? Narava ponuja veliko zanimivih organskih tekstur. Lahko si ogledate podrobnosti z makro objektivom ali pa naredite niz bližinskih posnetkov številk ali črt, ki jih najdete na smerokazih.
SIVINSKI FILTRI
Sivinski filtri (imenovani tudi ND- ali neutral density filtri) so nepogrešljivo orodje fotografov, predvsem krajinskih, ki želijo doseči posebne vizualne efekte. Z njimi lahko čas osvetljevanja močno podaljšamo, pri vodi dobimo čudovit svilnato zabrisan vzorec, oblaki postanejo nežni in zabrisani, kot bi jih slikar naslikal z akvarelno tehniko, in v turistično obleganih krajih lahko dosežemo, da ti kar naenkrat niso več vidni. Najboljši ND-filtri so popolnoma nevtralne sive barve, da ne vplivajo na dejanske barve, vendar pa je v praksi malo drugače. Predvsem močni ND-filtri spremenijo svetlobni spekter, zaradi česar prihaja do svetlobnih odstopanj. To ponavadi popravljamo z ročno nastavitvijo beline ali tako, da fotografiramo v RAW-formatu in belino popravimo kasneje na računalniku. Od filtra je odvisno, kako močan je ta barvni odklon in koliko bo kasneje treba fotografijo popravljati. Tu pa se začne pojavljati razlika med kakovostnimi in manj kakovostnimi filtri.
Intervjuja z Robertom Hutinskim in Matejem Vraničem
ROBERT HUTINSKI – ”Fotografirano je tisto, kar mislim, da vidim.”
Robija poznam že kar nekaj let. Zato, ker je Celjan, ker dela v celjski knjižnici, kamor kar pogosto zavijem tudi sam, in predvsem zaradi tega, ker je fotograf. Sicer ne fotograf, ki fotografira pokrajine, rože ali sončne zahode, na njegovi spletni strani www.robert-hutinski.com ne boste našli „fotografskih razglednic”, kakršne večinoma fotografiramo ostali fotografi, ko se „potikamo” po fotogeničnih krajih po svetu. Ne, njegova fotografija je drugačna, umetniška, njegove fotografije pripovedujejo zgodbe, seveda pa se moramo v njih malo bolj poglobiti, če jih želimo razumeti. Za svoje fotografije je prejel več domačih in mednarodnih priznanj in nagrad, veliko njegovih fotografij je tudi del stalnih zbirk raznih domačih in tujih galerij. Nekaj njegovih serij je objavljenih tudi v nekaterih pomembnejših knjigah in revijah za sodobno fotografijo.
Pa kljub temu si bil tudi ti enkrat na začetku. Kdaj je bilo to?
Resen začetek je bil pred petnajstimi leti, drugače pa sem po malem fotografiral celo življenje, vendar nič resnega.
Si tudi ti kdaj fotografiral to, kar večina fotografov – naravo, ptice, si tudi ti kdaj delal „fotografske razglednice”?
Ne, nikoli jih nisem. Vedno sem izhajal iz glasbe, iz slikarstva. Slikarstvo je sicer moja največja ljubezen. Ker pa ne znam slikati, sem skušal s fotografijo narediti tisto, kar drugi naredijo s čopičem.
Ko si bil na začetku, si se takrat še iskal v fotografiji?
Zagotovo. Iščeš se, preizkušaš različne fotoaparate, različne objektive, motive, hodiš okoli, iščeš. Vsak se na začetku išče. Skušal sem se v novih tehnikah, preizkušal sem se v več slogih, do trenutka, ko sem začutil, da je to tisto pravo, da je moje delo postalo moj podpis. Nato pa samo slediš temu in dopolnjuješ.
Kot si že sam omenil, moj moto je, da fotografiram tisto, kar mislim, da vidim!Kaj pa neostrina?
Če sam vidim svet okoli sebe nekako zabrisan, brez jasnih potez (pa ne zato, ker sem kratkoviden), pač skušam to prikazati skozi fotografijo.
Zakaj ravno skozi fotografijo?
Zato, ker hočem svojo filozofijo življenja predstaviti, tudi samemu sebi materialno prikazati.
Si tudi zdaj sredi kakšnega projekta?Kot sem že rekel prej, pravkar si poskušam s fotografijo razložiti skrivnost narave.
MATEJ VRANIČ
Matej Vranič je profesionalni fotograf že malo več kot desetletje, ukvarja se z različnimi vrstami fotografije, najbolj pa se je uveljavil z naravoslovno fotografijo oz. s fotografiranjem živali. Po mnenju nekaterih priznanih slovenskih naravoslovnih fotografov je na tem področju še vedno v samem vrhu, ne samo slovenskem, tudi svetovnem. Še vedno zato, ker je v zadnjem času Matejeva nova „ljubezen” kamera oz. film. Posnel je že kar nekaj kratkih dokumentarnih filmov, med drugim tudi film o svojem kraju Velenju. Pravi, da bi morali biti na svoje rojstno mesto bolj ponosni, morali bi ga bolje spoznati. Sam je svojega podrobno spoznal takrat, ko je snemal film o njem. Sicer pa je na začetku bila fotografija.
Kam segajo ti začetki, pa naj pove kar sam. Moja fotografska pot je zelo nenavadna. Moj stari oče je bil takrat zelo znan fotograf v Šoštanju, Foto Meh. Ker pa se je bal za svojo opremo in ker sem bil kot otrok zelo zvedav, mi ni pustil, da bi se preveč približal vsej tej tehniki, ki me je tako privlačila. Še danes se spomnim, kako je govoril: „Ko slikam ljudi, želim, da jih je na sliki čim več, da lahko eno sliko čim večkrat prodam.” Po naravi je bil zelo varčen, vsak dinar je dvakrat obrnil, preden ga je zapravil, potem pa pridem k njemu jaz in mu rečem: „Daj mi fotoaparat, pa bom šel malo slikat.” Ko sem se nekoliko naučil, kako to gre, sem kuril filme drugega za drugim. Lahko si samo predstavljaš, kako potrošno se mu je to zdelo. Velikokrat mi je rekel, da nisem najbolj za fotografijo. To je podobno, kot če ima otrok v sebi neki potencial, starši pa tega ne vidijo. Žalostno, vendar dokler stari oče ni umrl, nisem imel dostopa do njegove opreme. Potem pa, ko sem dobil vso to opremo, se mi je odprl nov svet. Začel sem fotografirati zelo intenzivno, takrat še z njegovo opremo, seveda še vse analogno, večinoma diapozitive.
Pa danes še delaš kaj analogno?
Ne, sem pa vesel, da sem tako začel, da nisem tako kot mladi zdaj, ko je vse digitalno. Ko fotografirajo, sploh ne vedo, kaj delajo. Ko si delal na film, si rabil ogromno kilometrine, da si sploh lahko kaj naredil. Danes je vse drugače, samo pritiskaš na sprožilec, malo svetlo, malo temno in je to to.
Tvoja osnovna izobrazba je fotografska? Imam tri poklice, najprej sem bil ključavničar pa strojni tehnik, kasneje pa sem moral narediti še fotografsko šolo. Včasih je bila zakonodaja taka, da si moral biti mojster v stroki, da si sploh lahko odprl obrt. Tako sem moral na koncu narediti še mojstrski izpit za fotografa. Danes se mi vse skupaj zdi popolnoma nepotrebno, tja sem hodil le zato, da sem dobil papir, o fotografiji pa sem vedel več kot večina takratnih profesorjev. Dobil sem papir, da sem lahko ustanovil firmo.
Kaj je najpomembnejše pri fotografiranju živali?
Najpomembnejši pri tem so čas, potrpljenje in živci. To je prvo, kar moraš imeti, ker če tega nimaš, ti nobena sodobna tehnika ne koristi, saj boš prej ali slej spakiral. Sediš ponoči in čakaš, postaviš nočne kamere in fotoaparat tja, kjer naj bi se neka žival gibala, in celo noč gledaš v monitor. Če pride žival mimo, jo slikaš, kasneje pa si nabaviš senzorje, da se sprožijo sami.
Koliko časa navadno traja en tvoj projekt, od odločitve za snemanje ali fotografiranje do trenutka, ko si z izdelkom zadovoljen?
Moj najdaljši projekt se je vlekel tri leta.
Verjetno te veliko ljudi sprašuje, kako do takšnih fotografij, kot jih delaš ti. Lahko tudi našim bralcem daš kratek nasvet?Vaja, vaja in še stokrat vaja, dokler ne prideš do želenega rezultata. Ni druge, ker je preveč dobrih, ki stojijo v vrsti in čakajo na priložnost, in če bo drug dobil priložnost imeti boljše slike, jo bo izkoristil. Moraš se truditi.
Več v številki revije 77.