V tiskani reviji je žal prostora le za izbor najboljših fotografij naših bralcev, zato pa vam na spletni strani lahko pokažemo vse, ki jih prejmemo v nabiralnik galerija@digitalna-kamera.si, zadeva Nepozabno. Vabljeni tudi vi, da nam pošljete svoje posnetke. Najboljši si prisluži nagrado podjetja Foto Grad.
Prijetno delo nas čaka vsaka 2 meseca, vedno z veseljem in v pričakovanju pregledujemo fotografije za to rubriko. Le kaj bo tokrat? Portreti? Narava? Črno-belo? Ulovljeno? Konceptualno? Zasanjano? Izpovedno? Prav vsakič se najde širok nabor podob, tako kot je širno človeško ustvarjalno polje. Pri izboru izpostavljene fotografije se trudimo, da skozi leto nagradimo različne ustvarjalne pristope. Če vaša fotografija ni bila izbrana za »zmagovalko«, to še zdaleč ne pomeni, da je slaba. Izpostavimo lahko le eno, objavimo pa širok nabor. Tokrat izpostavljamo fotografijo, ki neposredno nagovarja naše aktualne strahove. Črno-bela je, kontrastna in dinamična. Nekdo beži proti svetlobi. Lahko jo vzamete kot napeti akcijski triler ali zabavno risanko, iz katere se zgodbo jemlje v prenesenem pomenu. V vsakem primeru, nekdo se umika pred vojsko drobnih spačkov in vsem nam je takoj jasno, na kaj avtorica namiguje. Čudni časi so, ujeti smo med dvema ognjema, ki se z nami poigravata vsak po svoje. Vsi poskušamo bežati iz aktualne slike; eni pred faktorji, ki ogrožajo naše zdravje, drugi pred različnimi avtoritetami, ki si v tem obdobju jemljejo več moči. Smo ta umikajoča se oseba mi, ki bežimo pred virusom? Smo to mi, ki se izmikamo avtoriteti? Gledano nekoliko širše: ste to morda vi, ki vas nadlegujejo nerešene zadeve iz preteklosti? Morda pa le jaz, ki bežim pred vsakdanjimi težavami? V teh čudnih časih smo se naučili predvsem tega, da si lahko isto stvar ljudje interpretiramo povsem različno. Imamo to pravico in to nas dela človeške. Tudi na fotografijo Erike Čelan, ki prejme nagrado sponzorja rubrike, podjetja Foto Grad iz Miklošičeve ulice v Ljubljani, lahko gledamo povsem izven aktualnega konteksta, pod vprašaj lahko postavimo celo beg. Neobremenjeni s strahovi bomo morda videli prijaznega modreca, ki varno vodi še neuko in brezskrbno razigrano otročad, da naredi prve življenjske korake. Ali pa distanco, ki nastane, ko se pogovarjamo v istem jeziku, a se ne razumemo. Morda bomo zaznali zmedo, ki nastane, če nam kdo obrne hrbet, ko ga potrebujemo. Najdete še kakšno drugačno interpretacijo fotografije?